Ko si stojita nasproti bučni veseli december in tihi advent, je zmaga odločena. | (foto: Rok Mihevc)
Hrup veselega decembra ali mir Adventa?
Komentarji Tadej Sadar
Vstopili smo v veseli december! Mesec, ko si na vse kriplje prizadevamo, da bi preglasili vse tegobe tega sveta. Vsi čuti morajo biti preplavljeni tako intenzivno, da otopijo in tako ne morejo več čutiti resničnosti sveta in življenja, ki ga živimo. To je po mojem mnenju definicija besedne zveze veseli december. Advent je njegovo popolno nasprotje in pomeni pripravo na praznike, na Božič.
Etimološki slovar besedo priprava razdeli na pri in praviti in naprej v usmeriti in v pravi. Pravi, pravšen, pa pomeni tudi prvi, stoječi na čelu, celo glavni. Advent torej stoji na čelu prihajajočih praznikov in je prvi v vrsti. In če manjka glavni, potem praznikov ne more biti, se vam ne zdi!?
To je nekaj iztočnic za razmišljanje o tem, kako doživeti dobre božične praznike, po katerih hrepeni večina, si upam trditi. Če bi želje morali strniti v en stavek, bi bilo slišati nekako tako: »Samo da bo mir in zdravje in da bomo vsi skupaj.« Skratka, medsebojno razumevanje, zdravje in mir. In kako se lotevamo priprav, da bi te želje, te cilje dosegli?
Medice, prednovoletne zabave in »kuhančki« gotovo niso blagodejni za naše zdravje. Naglica in stres v nakupovalnih središčih tudi nista izvir medsebojnega razumevanja in tisoče migetajočih lučk ni podlaga za mir, ampak prej sprožilec kakšne nevroze.
Krik mnogih duš nam prinese popraznični januar.
Saj razumem, brez Miklavža ne gre in brez druženja v adventnem času tudi ne, saj se večina po božiču razprši po dopustih. Toda to ne pomeni, da moramo biti na nekakšnih prazničnih obratih ves mesec. Nasprotno. Zavestno bi morali iskati temo in mir, ker le tam lahko najdemo sebe in kot takšni resnično stopimo v stik z drugim. Kdor namreč ni v stiku s seboj, se z drugimi vedno srečuje le kot igralec, zdaj v tej, zdaj v drugi vlogi, nikoli pa kot iskren on sam.
Lahko bi rekli, da kdor želi doživeti božične praznike in prejeti vse darove, ki si jih od njih obeta, naj vstopi v temo adventa, ki je, kot smo slišali, na čelu teh praznikov in nas v svoji temi vodi do luči, oziroma, kot pravi meni tako ljubi Karel Gržan, do svetlobe in opozori na ključno razliko: v luč lahko gledamo, v svetlobo pa ne in doda: »Na milijone luči – vse blešči in za povrh še utripa, da bi nas še bolj pritegnilo v bleščavo – v tolikih ljudeh pa ponotranjena mračnost, ko ječi duša v osami.«
Krik mnogih duš nam prinese popraznični januar, ko klici na razne SOS telefone v povprečju narastejo za 50%, obiski psihiatričnih ambulant za 30, Iskanje »depresija« na Googlu pa kar za 180%. Primerjava med Evropo in Slovenijo pa prinaša še eno zaskrbljujočo razliko. Medtem, ko je evropsko povprečje zimskega porasta depresije, kot ga tudi imenujejo, nekaj več kot 7%, je v Sloveniji več kot 15 odstoten.
Kdor ni v stiku s seboj, se z drugimi vedno srečuje le kot igralec!
Latinski pregovor pravi, da je polovica dela opravljenega, kdor se dobro pripravi. Vstopimo v temo adventa in poiščimo v njej sebe. V sosednji Hrvaški so že nekaj let izjemno popularne adventne zorne maše, ki se po pravilu obhajajo v poltemi in so posebno doživetje. Vesel spremljam tovrstno prebujanje tudi pri nas.
Vstopimo v temo adventa in poiščimo sebe, da bomo pristni v sobivanju z drugimi našli notranji mir, ki ga bomo razširjali kot se širi vonj po cimetovih Miklavževih piškotih.
