Adventni čudež ali zakaj svoje otroke povsod vzamem s seboj

Naš pogled | 19.12.2023, 14:30 Manca Hribar

Naj na začetku dodam opombo k naslovu: svojih otrok seveda ne vzamem s seboj čisto povsod. Recimo v službo jih na običajen dan ne. Pa na svoje koncerte tudi ne. Seveda je situacij, ko otrok ne vzamem s seboj, mnogo. So situacije, ki zahtevajo mojo 100% pozornost, angažma, fokus in profesionalnost. Veliko pa je tudi takih, ki bi bile sicer lažje in manj stresne zame, če zraven ne bi bilo otrok, a jih zavestno vanje vključujem.

Naj povem primer: v času moje prve nosečnosti sva bila oba z možem vpeta v operno produkcijo glasbene šole. Ko je bila prvorojenka stara le tri mesece, smo imeli že spet predstavo v Radovljici. Saj veste, kako to gre: tonska vaja, upevanje, čakanje, generalka ter dve uri in pol trajajoča predstava. Misel na to, da bi tromesečnico, ki je bila dojena, pustila več ur doma, je bila nepredstavljiva. Pa se je javila moja mama in z nami odšla v Radovljico. Zanjo je skrbela, ko sva morala midva na oder, vmes pa jo je prinesla nahranit, pocrkljat, previt. S ta malo ni bilo nobenega, ampak res nobenega problema.

Sedaj imam tri otroke. V času, ko smo skupaj, skupaj počnemo praktično vse. To je za nas nekaj normalnega. Čeprav imam starše v spodnjem nadstropju, ju za varstvo vedno prosim samo takrat, ko ga res potrebujem. Ko ima starejša hči glasbeno ob torkih in petkih, jo na uro harfe peljemo vsi. Medtem, ko jo čakamo, preostali trije opravimo kakšnu drugo stvar ali pa gremo le na kratek sprehod. Že zdavnaj sem se odločila, da bom tudi to vsakodnevno popoldansko razvažanje začela jemati kot priložnost: med temi vožnjami veliko stvari predebatiramo, si zaupamo, včasih poslušamo kakšno glasbo in se zabavamo. Zato ne, ne želim jih iz tega izključiti, čeprav bi prav pasalo voziti se v tišini in dati možgane na off. Tudi v trgovino hodimo skupaj. Po wc papir, salamo in oknočistilec. Ker je to naš skupni dom in smo vsi radi vključeni v skrb zanj. Še več: z menoj hodijo tudi na predstave, koncerte, druge prireditve. Starejše operne kolegice mi velikokrat povejo: operni otroci so vedno kukali izza odrske zavese, bili so otroci vseh: garderoberk, frizerk in drugih, ki so jih počuvali medtem, ko so morale one na oder. Zdaj so se časi le nekoliko spremenili, saj veste, pravila so vendarle pravila, a dejstvo je, da so otroci, ki tak svet lahko spoznavajo malo bolj od blizu bogajteši. Bogatejši za spoznanja, za lepoto glasbe, teatra, umetnosti.

Tak način družinskega funkcioniranja ima seveda tudi kakšen minus. Na primer, na prste ene roke znam preštet koncerte, ki sem jih obiskala skupaj z otroki v devetih letih materinstva in jih poslušala do konca. Nisem namreč ena tistih mam, ki bi pustila, da moj otrok moti druge poslušalce in jim ne pusti v miru doživeti koncerta. Ko mu zmanjka koncentracije, sledi torej logičen umik iz dvorane. Včasih je to po treh točkah, včasih po sedmih, včasih se koncert sploh še začel ni. A se mi to vendar zdi vredno. Privzgajati jim koncertni bonton, tudi če to pomeni, da je koncentracije le za par glasbenih točk. Bolje to kot nič.

Privzgajati jim koncertni bonton, tudi če to pomeni, da je koncentracije le za par glasbenih točk. Bolje to kot nič.

Kakorkoli že, zadnjič se je zgodil pravi pravcati adventni čudež. Naš dvoinpolletnik je zdržal cel božični koncert glasbene šole. Čeprav je bila sestrica na vrsti že kot tretja točka in jih je sledilo še kar nekaj. Potrebnega je bilo sicer nekaj prišepetavanja in kakšna izmišljena zgodba v uho, a vendar: koncert sva zapustila skupaj z vsemi prisotnimi! Čudež. Čudež, ki mi je potrdil, da delam prav.

Tudi pri nas doma je bilo pravilo, odkar pomnim, jasno. Vse hodimo poslušati vsi. Tako se, kot čisto mala hodila na koncerte Ljubljanskega okteta, katerega član je bil moj oče. Da ste se mi zdela Schubert in Mendelssohn najdolgočasnejša človeka glasbene zgodovine, mi najbrž ni potrebno poudarjati. A tako sem se naučila poslušati glasbo. Tudi tisto, dolgočasno. Med študijem muzikolgije sem se velikokrat zavedla, kako hvaležna sem mojim staršem, da sta ubrala takšno logiko. Kako sem enostavno znala poslušati glasbo, tudi tisto, ki ni bila po mojem okusu. Prepričana sem, da mi je bilo to privzgojeno. Tudi vse nedeljske svete maše sva s sestro preživeli na koru, kjer sta prepevala moja starša. Sestra je menda prespala večino svojih dojenčkastnih dni ob najglasnejših orgelskih piščalih. Zato je bilo najino nadaljne vključevanje v tovrstno sodelovanje pri bogoslužju nekaj normalnega.

Kdaj smo starši otroke nehali vključevati v svoja življenja? Od kdaj so igralnice v nakupovalnih centrih polne majhnih otrok, ki so tam več ur sami, ker so njihovi starši v trgovini? 

Kdaj smo starši otroke nehali vključevati v svoja življenja? Od kdaj so igralnice v nakupovalnih centrih polne majhnih otrok, ki so tam več ur sami, ker so njihovi starši v trgovini? Kdaj smo začeli svoje otroke samo še animirati, sistematično pa jih izključevati iz vsega, kjer bi lahko bili moteči? Poudarjam, lahko! Že ta predpostavka je dovolj, da jim ne damo priložnosti. Zaupajmo jim! Zaupajmo sebi. Svoji presoji. Otroci mnogokrat zmorejo veliko več, kot si mislimo! Velikokrat problem sploh ni v njih, ampak v nas. Delamo tako, da je nam lažje. Lažje pa ni vedno boljše. Otroci potrebujejo stik in čas z nami, tudi če je to vožnja v glasbeno šolo ali nakupovanje oknočistilca. Včasih je to vse, kar nam v divjem tempu življenja ostane. Ob tem, dragi starši, pa si le ne pozabimo vzeti svojih minutk tišine, miru in izpolnjevanje svojih želja. Včasih je za kavico v miru, klepet s prijateljico ali branje dobre knjig potrebno le malo iznajdljivosti in dobre organizacije. Vse se da, če se odločimo. Če se odločimo življenje jemati kot priložnost, vsak dan znova!