Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Alen SalihovićAlen Salihović
Jure Sešek (foto: ARO)
Jure Sešek | (foto: ARO)

Želim si, da bi kliknili na "Rad bi bil gostitelj"

Naš pogled | 12.12.2023, 15:24 Jure Sešek

V vrsticah Matejevega evangelija beremo o sodbi ob koncu časov, o vrednotah in dejanjih, ki štejejo. »Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli ... ‹ Pravični ga bodo vprašali: kdaj? Odgovor kralja je temelj vseh dobrodelnih vzgibov za ljudi vseh časov. ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

Danes se v tem našem delu sveta morda lahko celo sprašujemo naprej: »Kdaj, Gospod, sem imel priložnost pomagati kateremu izmed tvojih najmanjših bratov?« Kdaj, v kakšnem trenutku, v kakšni obliki sploh lahko konkretno pomagamo? V Ljubljani in okolici bo v dneh božične osmine več kot dovolj priložnosti za to. Vem, tudi drugod po Sloveniji in svetu. Seveda. V teku je na desetine dobrodelnih akcij. Povezane so z revščino, poplavami, vojnami ... Takim in drugačnim grozotam in žalostim kar ni videti konca. A prispevati karkoli gmotnega je pač nekaj drugega od konkretnega »vzeti nekoga pod svojo streho«.

V Ljubljano in okolico prihaja na tisoče mladih, ki se bodo zbrali že na 46. Evropskem srečanju, ki ga Taizéjska skupnost pripravlja ob koncu leta. Znamenita Taizejska srečanja so pred desetletji, pred osamosvojitvijo Slovenije mnogim mladim predstavljala okno v svet. Nismo poznali nizko cenovnih letalskih vozovnic, evropske prestolnice niso bile dosegljive kot danes. Na teh srečanjih, že na pripravah nanje, smo takrat mladi začutili, da nismo osamljeni, da je Cerkev velika, mlada, da ni nič narobe, če s pesmijo slaviš Gospoda na osrednji aveniji v Parizu ali pred Pratrom na Dunaju. Začutili smo toplino družin, ki so nas sprejele, odprtost dežel, mest, ljudi, prostovoljcev.

V letih in desetletjih, ko pri nas ni bilo najbolj modro imeti, denimo, svete maše v naravi, ko se je previdno pogledalo naokrog, ko smo izbirali kaj bi mladinska skupina zapela na avtobusni postaji ... Takrat so taizejska novoletna srečanja vlivala pogum, utrjevala samozavest in, zdaj vem, tudi evangelizirala, prebivalce mest, ki jih je v dneh med božičem in novim letom zasula mladina iz različnih delov Evrope. Tisti, katerih demokracija se je takrat rojevala, železna zavesa pa odpirala, so bili najbolj številčni. Dobro se spominjam Dunaja, Pariza, Budimpešte, srečanj, ki so nama z danes ženo prinesla kar nekaj lepih prijateljstev. Z družino z Dunaja, s katero imamo še danes lepe stike. Prijatelji s Portugalske, so bili nato nekajkrat v Sloveniji, naša družina pri njihovi blizu Porta. Povezani smo, danes nam različne aplikacije pomagajo ostati v stiku, dolga leta pa smo si le pisali pisma in se sem in tja poklicali po telefonu. Ne mine prijateljstvo z Juliusom iz Litve, s katerim sva delila streho na Dunaju.

In zdaj imava, imamo mnogi priložnost, da vsaj malo vrnemo v zakladnico lepega. Veliko sva dobila, verjamem, da mnogi, ki veste o čem govorim.

Taizejski bratje, ki letos organizirajo to ekumensko srečanje pri nas, najprej prosijo za naše zaupanje in odprtost do teh, ki prihajajo. Vse, ki zmoremo, prosijo, da odpremo vrata domov.

Matevž Mehle, direktor Katoliške mladine pravi: »Na tisoče mladih Slovencev je v Taizéju doživelo močno duhovno izkušnjo, na Evropskih srečanjih mladih pa tudi gostoljubnost domačinov.« Prepričan je, da je ta izkušnja preko mladih imela nesluten vpliv na razvoj slovenske družbe. »Taizejski bratje si že ves čas svojega delovanja prizadevajo, da bi živeli in tudi širili edinost. Njihov obisk in bivanje v Sloveniji je lahko znamenje za naše Cerkve in našo družbo, kako lahko v različnosti sobivamo in sodelujemo drug z drugim.« Pa povejte, če niso to resnice, ki bi naši zmedeni družbi pomagale postati bolj normalna?

Ekipe, ki so že dolgo v pripravah, so najprej iskale namestitve za 5000 romarjev, ki prihajajo, pripravljajo jutranje molitve in pogovorne skupine, ki jim sledijo. In kako nam gre, gostiteljem? Smo odprtih src, smo gostoljubni? Še vedno iščejo gostitelje za 1800 udeležencev, ki prihajajo konec meseca. Glede na izkušnje s Slovenci, pravijo organizatorji, so prepričani, da se bojijo sprejeti mlade goste, ker mislijo, da jim ne bodo zmogli izkazati zadosti širokosrčnega gostoljubja. Razumemo ta strah, pravijo, a hkrati želijo poudariti, kako malo je v resnici potrebno, da lahko sprejmejo udeležence. Potrebujejo le topel prostor, ni važno, ali dobijo posteljo, kavč ali prostor na tleh. Prinesli bodo svoje podloge in spalne vreče, ker takšne preproste pogoje pričakujejo. Dva kvadratna metra na udeleženca zadostujeta. Od obrokov potrebujejo le štiri preproste zajtrke in kosilo na zadnji dan.

Vem, moje razmišljanje zdajle poslušate tudi v Mariboru, Kopru, Novem mestu, Murski Soboti in povsod drugod. Morda si mislite in zakaj zdaj ta »rom pom pom« okoli »ljubljanskega dogodka«? Veste ni le to. Slovenski, celo evropski dogodek bo to. Ker vem, da bodo mladi v srcih odnesli spomin na Slovenijo, ker si želim, da bi bil ta najlepši, ker bi rad, da duh, ki ga prinašajo, zaveje po prestolnici in ji zapusti duha, ki ji bo dajal Življenje v časih, ki so pred nami. Ker bi res rad, da Slovenija vrne, kar je dobila, da Slovenci tudi na ta način rečemo hvala, hvala za vse, kar smo lahko doživeli, hvala za Taize in mnoga nova leta, hvala za pogum, ki smo ga prejeli in priložnosti, ki so nam bile dane.

Rad bi, da se pokažemo kot normalni, odprti, želim si, da bi se tisoči mladih počutili lepo sprejete. Da ne bi začutili naše razdvojenosti, da jih ne bi zaslepili nesramni grafiti na pročeljih cerkva, da bi njihove mirne molitve in taizejskih spevov, polnih miru in Ljubezni z veliko začetnico, ne preglasili trubači iz središča mesta, da ne bi bili deležni posmehovanja, da bi bilo njihovo srečanje pošteno prikazano in ovrednoteno tudi v medijih. Takih in drugačnih.

Želim si, da Ljubljana ne bi potrdila skrbi o »otoku sredi Evrope« na katerega je opozarjal danes kardinal. Želim si, da bi si zdajle zapisali spletni naslov taizeljubljana.si in kliknili na "rad bi bil gostitelj".

Želim si, da bi ob prošnjah organizatorjev slišali besede, ki jih je zapisal evangelist z začetka komentarja: »Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹

Naš pogled
Škof Vinko Bokalič (photo: Svobodna Slovenija) Škof Vinko Bokalič (photo: Svobodna Slovenija)

Vinko Bokalič Iglič primas Argentine

Papež je argentinsko škofijo Santiago del Estero povzdignil v nadškofijo in za prvega nadškofa imenoval dosedanjega škofa v tem mestu, našega rojaka, Vinka Bokaliča Igliča. Podelil mu je tudi ...

Ameriški novomašnik slovenskega rodu Martin Nyberg (photo: Matjaž Merljak) Ameriški novomašnik slovenskega rodu Martin Nyberg (photo: Matjaž Merljak)

V "Ameriških Brezjah” bo ponovitev nove maše

Za slovensko versko središče v Lemontu pri Chicagu v ZDA, ki letos praznuje 30-letnico delovanja, bo to nedeljo velik praznik, saj bo prvo sveto mašo imel ameriški duhovnik slovenskega rodu Martin ...

Sobodajalstvo (photo: Pexels) Sobodajalstvo (photo: Pexels)

Gre za resno panogo, ki je ogledalo Slovencev

»Kdor se odloči za dejavnost oddajanja sob ali apartmajev, naj se tega loti celostno. Gre za resno panogo, ki je ogledalo Slovencev. Z dobro nastanitvijo in prijaznostjo pri opravljanju dela se ...