Marjan Bunič | (foto: Rok Mihevc)
Da bi se vam veseli december postavil na glavo!
Naš pogled Marjan Bunič
Veseli december je tu! Lučke gorijo, kuhančki dišijo in mestne ulice je ob množicah preplavila tudi osladna božična glasba. Da ne omenjam božičnih popustov! Skratka, dočakali smo raj na zemlji. In to za ves mesec!
Vsako leto posebej si zabičam, da ne bom dopustil adventu spolzeti skozi prste. In čeprav mi reklame obljubljajo, da bom dosegel neprecenljivost s plačilno kartico, se skušam mimo slepečih luči prebiti do drugačne, prave neprecenljivosti. Do zakladov, ki ne kričijo po tem, da bi jih odkrili, ampak brez ognjemetov in cingljanja zvončkov v miru in tišini ponujajo ... prav to – mir in tišino. In izpolnjenost. Neprecenljivo.
Življenje se res spreminja. Dostikrat na bolje. A včasih zbezlja mimo cilja v nepredvideno smer. V tem kontekstu se mi pa rahlo kolca pa adventnem času v osemdesetih letih, ko zaradi političnega režima ne v tednih pred ne v dnevih po božiču ni bilo ne duha ne sluha o lučkah in uličnem ali izložbenem okrasju, sploh pa ne o božičnih napevih, je bilo pa toliko več pričakovanja in svetlobe na skrivnem po cerkvah in v srcih. Tiste prave, tople svetlobe.
Neprecenljivo.
V tem kontekstu se mi pa rahlo kolca pa adventnem času v osemdesetih letih, ko zaradi političnega režima ne v tednih pred ne v dnevih po božiču ni bilo ne duha ne sluha o lučkah in uličnem ali izložbenem okrasju, sploh pa ne o božičnih napevih, je bilo pa toliko več pričakovanja in svetlobe na skrivnem po cerkvah in v srcih.
Takšno svetlobo vsi iščemo tudi dandanes. Zato ni nič čudnega, da so Medvode včeraj doživele prometni kolaps, saj si mnogi želijo videti, slišati, doživeti, se dotakniti, se fotografirati ali vsaj na nekaj metrov občudovati živega svetega Miklavža, kakor ga je zaradi njegove bele brade poimenovala neka deklica, misijonarja Pedra Opeko. Miklavža, ki že pol stoletja na okna revnih polaga upanje, prihodnost in vero v človeštvo. Nič simbolno, ampak čisto konkretno, fizično, z vsem, kar je in premore, rešuje življenja in vrača dostojanstvo. Velik po postavi in pravi velikan po ponižnosti ter predanosti. Zvest malemu človeku. In k tistemu velikemu, ki ima vsega v obilju, v Evropo prihaja izprosit zlata jabolka, zlate kepe, brez katerih ne bi mogel opravljati svojega poslanstva, v zameno pa mu prinaša neprecenljivo bogastvo izkušenj in modrosti pristnega življenja. Uči ga prav živeti. Pa ne po nekih svojih filozofijah, ampak le osvežuje Jezusov nauk. Prav ganljivo je videti, kako mladi dobro situirani in šolani Evropejci odprtih ust vpijajo njegove besede, ko jim pravi: »Duh naredi človeka! Ne premoženje, ne hiša, ne avto. Zato ne pozabite na Duha in bodite odprti ter z dejanji delajte za boljši svet!«
Neprecenljivo!
Ko smo v nedeljo po čarobni otroški predstavi odhajali iz Cankarjevega doma, smo šli mimo mlajšega moškega, ki je prosil za denar. Po nekaj korakih me je vnukec vprašal: »Dedi, zakaj pa nisi nič dal tistemu gospodu?«
»No, pač nimam več drobiža v denarnici, samo plačilno kartico,« sem odgovoril. Vnuk pa je še kar razpredal.
»Ampak tega mu nisi povedal. Tako hitro smo šli naprej.« Seveda sem bil v zadregi: »Saj veš, da se nam malo mudi.« Potem sem skušal pojasniti, da je takih ljudi, ki prosijo za denar, veliko in da velikokrat kaj darujem, včasih pa pač ne. A vseeno smo stopili do bankomata in se potem vrnili ter moškemu nekaj darovali. Moj lastni vnuk me je s svojo nedolžno in neposredno otroško logiko zbudil iz lenobnega lagodja in me spodbudil k tehtanju, presojanju, k odločanju in akciji.
Neprecenljivo.
Svojevrstna družabna igra je to – vsakodnevni lov na prikrite bisere resnice, upanja in ljubezni, ob katerih tudi moje lastno življenje dobiva svetlobo, da se ne izgubi v sijočem mraku cenenosti in nepomembnosti. Prav v vsakem dnevu so in prav na dosegu roke: v sijočih očeh vnukov, ki želijo le mojo pozornost, v mojih domačih, ki potrebujejo bližino, v sodelavcih in znancih, ki pričakujejo nekaj razumevanja, v popolnih neznancih, ki hrepenijo po sočutju ... In vsakič znova je v mojih rokah odločitev, ali se bom odzval ali pa raje predal igrivemu blišču, ki od mene ne pričakuje, da mu dam sebe, ampak hoče le moj denar. To je veliko lažje. Včasih izberem prvo, včasih drugo pot ...
Tisti banalni, potrošniški, kričeči in tako predvidljivi plitki december skušam prekucniti, da bi na površje lahko priplaval globoki, vsebinski in zahtevni advent. Le ta me lahko spreminja na bolje.
Vem, dragi prijatelji, da nisem edini v tem, ampak da mnogi živimo takšno dvojno življenje: eno zunanje, lahkotno, hitro, veselodecembrsko in eno notranje, zapleteno, nenehno aktivno in samoocenjujoče, prepredeno v odnose, odločitve, korake in vstajanja po padcih. Eno, pri katerem se pač prepustimo, da nas nosi tok, kot vse ostale, ter drugo, ki se upira povprečnosti in izbira težje poti ter mnogo višje cilje.
Prvemu se ne morem izogniti, drugo pa je nadvse potrebno za mojo rast. A koliko je prvega, koliko drugega? V adventu napadam to razmerje. Tisti banalni, potrošniški, kričeči in tako predvidljivi plitki december skušam prekucniti, da bi na površje lahko priplaval globoki, vsebinski in zahtevni advent. Le ta me lahko spreminja na bolje.
Zato vam ob koncu iskreno želim, da bi se tudi vam veseli december postavil na glavo ... in se spremenil v pravi advent. Nikar ne zamudite priložnosti.
