Sodelavci in prostovoljci Karitas poromali na Slomškovo Ponikvo

Nagovor nadškofa Alojzija Cvikla

Spoštovani celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, upokojeni celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, spoštovani duhovniki, redovnice in redovniki, dragi predsedniki in generalni tajniki Slovenske in Škofijskih Karitas, dragi sodelavci in prostovoljci Karitas, dragi bratje in sestre!

Prisrčno vas pozdravljam v tednu Karitas na tem našem tradicionalnem srečanju Karitas, tu na Slomškovi Ponikvi.

Današnji evangelij nam predstavi priliko o pogoltnem bogatašu in ubogem Lazarju. Vse zveni na prvi pogled skoraj kot pravljica, in se tudi začenja tako: »Nekoč je živel bogataš!« … A besedilo prilike prinaša pomembno sporočilo vsakemu izmed nas.

Jezus želi s to priliko nagovoriti konkretnega človeka, tudi mene in vse vas, prostovoljci in sodelavci Karitas. Želi nam še bolj približati lepoto svojega evangelija in nas hkrati soočiti s problemi, ki jih kot sodelavci karitas vsak dan srečujemo in opažamo pri svojem delu in poslanstvu.

Bogataš predstavlja človeka, ki je postal suženj tega sveta, suženj denarja, uspeha, stvari… Zanimivo, da v pripovedi bogataš nima imena. Tako je zatopljen v svet, v katerem živi, da več ne vidi nikogar, razen sebe. Zato ostaja brez imena in sam s seboj.

Revež ima ime, Lazar, ki v hebrejščini pomeni »Bog pomaga, Bog prihaja na pomoč«. Ubogi Lazar nima premoženja, je ubog, poln čirov in povrhu še lačen. Ima pa nekaj drugega: Ima veliko zaupanje v Boga.

Zanimivo je, da Jezus bogatašu ne očita njegovega imetja in premoženja. Prav tako tudi Lazarja ne postavlja v »Abrahamovo naročje« zato, ker je ubog. Ne bomo obsojeni zaradi tega, ker smo v življenju nekaj imeli; in tudi rešeni ne bomo že s tem, če bi bili brez vsakega premoženja.

Obsoja pa Jezus zlorabo bogastva, saj gre zloraba vedno na račun nekoga drugega – zato ob zlorabi vedno nekdo nastrada, obuboža. Človek, ki zlorablja, na takšen ali drugačen način, se brezčutno zapre vase in čutimo lahko, kako pohlep že tukaj na zemlji ljudi razdvaja in ločuje.

Jezus torej ne obsoja bogastva samega po sebi, saj gre za dobrine, in ne za nekaj slabega. Obsoja pa zlorabo, obsoja nebrzdano samoljubje, ki v človeku ugasne občutek za solidarnost.

Ob tem se spomnimo dogodka, kako je Jezus poklical Zaheja in ga naredi za svojega učenca, za apostola in evangelista Mateja. Jezus s tem pokaže, kako se lahko tudi bogatin reši: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).

Dati polovico svojega premoženja revežem lahko danes pomeni, da nekdo s svojim premoženjem ustvarja nova delovna mesta in svojega denarja ne kopiči več kje v tujini, da bi se s tem izognil plačevanju dajatev in davkov.

Evangelij nam tudi pokaže, da ima bogataš iz evangelija povsod po svetu več »bratov«. Te želi nagovoriti Jezus s tem evangeljskim odlomkom, da bi postali pozorni in, da bi bili ob sebi sposobni opaziti ubogega Lazarja. Razmerje med ubogimi in bogatimi, kot vemo, se ne izboljšuje. Kriza je povzročila, da bogati postajajo še bogatejši, revnih pa je po drugi strani vedno več. Pa tudi brezčutnost bogatih je vedno večja.

Zastavlja se nam vprašanje: »Zakaj se pravica dokončno vzpostavlja šele v večnosti?« Mi bi vendarle želeli, da bi zavladala nemudoma, že tu na zemlji. To je tudi Jezusova želja. Zato nam pripoveduje zgodbo, s katero svetuje bogatašu, da posluša Mojzesa in preroke. Vedno je čas, da človek odpre oči in zaživi drugače, z drugo besedo, vedno je čas, da se spreobrnemo!

V Svetem pismu spreobrnjenje pomeni predvsem spremeniti smer ali usmeritev, kar pomeni spremeniti način mišljenja. Pomeni odločiti se iskati Boga in njegovo kraljestvo.

Nihče se ne more spreobrniti z lastnimi močmi. Spreobrnjenje je dar, ki nam ga podarja Bog. Znova in znova prosimo Gospoda za ta dar, da bi se kar najbolj celostno odprli Božji dobroti in ljubezni.

Samo tako lahko potem to ljubezen širim in delim naprej.

Na tej točki se v človeku porodi misel in hrepenenje po zastonjskem in nesebičnem služenju, za katerega se človek svobodno odloči.

Človek, ki se tako odloči, ne gleda več na plačilo ali kakšno drugo povračilo, temveč v njem preprosto prevlada želja in odločitev delati dobro, ker je pač to prava pot.

Tako naj bi delali, ker je tako delal in učil sam Jezus, ko je rekel: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte (Mt 10,8)«.

Na prvi pogled lahko kdo reče, da posvečati se drugim pomeni izgubljati čas, a počasi človek odkriva, da to, kar se daje, ne da bi pričakovali povračilo, ni zapravljeno, nasprotno, postane veliko bogastvo za tistega, ki daruje svoj čas in energijo.

Nesebično služenje nas približuje Bogu, napolnjuje naša srca z veseljem in nas notranje bogati.

Vesel sem, da je med nami tudi vedno več mladih, ki to v sebi odkrivajo; še posebej to postaja očitno znotraj naše »Mlade karitas – Young caritas«, kjer mladi znova in znova povedo, da jim sodelovanje pri Karitas pomaga pri njihovi osebni rasti.

Pravi napredek določenega naroda se ne meri zgolj po ekonomskem bogastvu, še manj po tem, koliko sredstev vlaga neka dežela za oboroževanje in razvojne projekte, veliko bolj pomembno je, koliko pozornosti namenjamo zdravju ljudi in kako skrbimo za njihovo človeško in duhovno rast. Na tej točki se začuti potreba, kako pomembno je skrbeti, ne le za osebno, ampak tudi za skupno dobro, kako pomembno je biti solidaren in pripravljen tudi prostovoljno kaj narediti.

Ob letošnjih ujmah (veter, toča, plazovi, poplave), ki so dosegle mnoge naše kraje, smo bili priča veliki solidarnosti in prostovoljstvu. To se je pokazalo na mnoge načine.

Hvala Bogu, tudi naša Karitas se je ob tem izkazala, in je pred javnostjo dokazala svojo verodostojnost. Vesel sem vseh, ki ste imeli pogum, da ste šli od hiše do hiše, od družine do družine, od človeka do človeka… . Hvala, da ste povsod najprej pozorno prisluhnili ter pokazali človeško in duhovno bližino. S takšnim humanim in celostnim pristopom k človeku ste dokazali, da ste sposobni pristopiti k človeku, ki je v stiski. Še prej pa, da človeka, ki je v stiski sploh opazite. Ob tem pa vedno tudi storite vse, kar je v vaši moči, da bi olajšali trpljenje in pomagali prebroditi konkretne težave. Vsa ta vaša pozornost in skrb kaže na vaše dobro, plemenito in darujoče srce.

Delati le za plačilo, kot smo že omenili, to ni prava ljubezen. Samo darujoča ljubezen je namreč tista, ki premaguje sebičnost in ima v sebi moč, da tudi v temi lahko zasije luč.

Spomnil sem se dogodka iz življenja sv. Matere Terezije iz Kalkute. Neki novinar jo je gledal, ko se je sklonjena sklanjala nad smrdečo rano bolnega človeka in ji je rekel: »To, kar počnete, je lepo, toda osebno tega ne bi počel niti za milijon dolarjev.«

Mati Terezija mu je odgovorila: »Za milijon dolarjev tudi jaz tega ne bi počela. To počnem iz ljubezni do Boga!«

Današnje srečanje pa je hkrati tudi lepa priložnost za zahvalo. Zahvaljujem se vsem vam, sodelavke in sodelavci Karitas, za vaše nesebično služenje.

Na prvem mest iskrena hvala vsem sodelavcem Slovenske karitas. Prav tako tudi vsem sodelavcem Škofijskih karitas. Na poseben način hvala številnim sodelavcem po naših župnijah, kjer je vaša pomoč najbolj vidna in otipljiva.

Ob letošnjih ujmah se je pokazalo, da je mreža naše Slovenske Karitas in škofijskih Karitas živa in učinkovita. Letošnje geslo tedna Karitas je »Upanje za vse«.

Ljudem v stiski prinesemo upanje takrat, ko v nas prepoznajo zastonjsko ljubezen. Takrat namreč spoznajo, da niso prepuščeni samemu sebi, da jih Bog kljub preizkušnji ne zapušča, ampak jim tudi po vaši dobroti in solidarnosti prihaja naproti.

Naj bo današnja sv. maša spodbuda vsakemu izmed nas, da bomo nadaljevali s tem svojim plemenitim poslanstvom.

Jezus nas krepča in nam zagotavlja, da z nami nosi breme našega služenja in poslanstva.

Prosimo tudi Marijo, Božjo Mater, da sprejme v svoje varstvo vse, ki so jih prizadele letošnje ujme, vse utrujene, bolne, onemogle in naj nam pomaga, da bi lahko vsem tem ljudem prinašali tolažbo, pomoč, bližino in »upanje za vse«!

Amen