Živila, ki so ponujena v okviru Tradicionalnega slovenskega zajtrka | (foto: ZZS)
Quo vadis Teden slovenske hrane?
Naš pogled Robert Božič
Mineva leto dni, kar so slovenski čebelarji skupaj z vsemi kmečkimi stanovskimi organizacijami na Vlado Republike Slovenije naslovili pobudo za razglasitev Tedna slovenske hrane. Šlo je za popolnoma naraven proces rasti zelo pomembnih prizadevanj, ko smo od prvega Medenega zajtrka v letu 2007, tri leta kasneje bili prvič v slovenskih vrtcih in šolah priča Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku in se je vse skupaj leto kasneje razširilo še z Dnevom slovenske hrane.
Kmetje in čebelarji so takrat pojasnili, da želijo, da bi v tem tednu ne le v vzgojno – izobraževalnih ustanovah, ampak v vseh javnih zavodih po Sloveniji uživali lokalno pridelana živila oziroma jedi in tako še dodatno spodbudili uživanje lokalno pridelane hrane in poznavanje tradicionalnih slovenskih jedi, zdrav prehranski slog ter čim večji krog ljudi seznanili s pridelki in izdelki, ki so jim na voljo in lahko po njih posežejo.
Od pobude torej mineva leto dni. Čeprav so nevladne organizacije v začetku meseca odgovorne na to pobudo spet spomnile, letos Teden slovenske hrane še ni uradno razglašen. Predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč pravi, da se vse skupaj preveč počasi obrača, na kmetijskem ministrstvu pa odgovarjajo, da pobudo podpirajo, da so preverili in se z njo strinjajo vsi, ki se jih dotika in je zato uvrščena v proceduro za uradni sprejem.
Očitno se zatika pri sredstvih, ki jih na vseh področjih zmanjkuje, pa čeprav naj bi pobudniki dali jasno vedeti, da s Tednom slovenske hrane ne mislijo na dodatna finančna sredstva za njegovo izvedbo, ampak zgolj na uradno spodbudo in usmeritev, ki bi tako kuhinje javnih ustanov, kot tudi sistem prehrane v podjetjih in drugod spodbudilo, da so pozorni na svojo oskrbo in dajo pri tem prednost slovenskim pridelkom in slovenskim prehranskim izdelkom.
Za vsak obrok je namreč potrebno nabaviti živila, in če se z njimi oskrbiš od domačih ponudnikov, pač daš prednost lokalni prehranski verigi in ekonomiji in dokazano tudi dolgoročno vlagaš v zdravje.
Zanimivo je, da zadnja leta Tradicionalni slovenski zajtrk ni na voljo vsem otrokom in šolarjem. V akcijo je namreč vključeno 2/3 slovenskih vrtcev in šol, natančneje 492 vzgojnih zavodov.
Prva leta so hrano za ta namen darovali čebelarji, kmetje, zadruge in tudi nekatera živilska podjetja, zdaj pa že nekaj let nakup živil za ta namen financira Ministrstvo za kmetijstvo, ki je lansko leto za ta namen izplačalo 170.000. evrov.
170.000 evrov torej stanejo živila za en tradicionalni slovenski zajtrk v 2/3 slovenskih vrtcev in šol, kjer je v projekt vključenih približno 235.000 otrok. Če pa vzamemo v zakup dejstvo, da se samo v slovenskih šolah in vrtcih dnevno pripravi 720.000 obrokov je jasno, kakšen je dnevni obseg ekonomije, ki bi, če bi se zavestno odločali za v Sloveniji pridelano hrano slovenskih kmetov pomenil pomemben pospešek lokalni ekonomiji in pridelavi.
Izzivi torej so.
Ljudje smo bitja odnosov in zgodb, zato je prav, da si v dobro smer pomagamo z vsem, kar nas pri tem podpira. Projekt Tradicionalnega slovenskega zajtrka je gotovo ena od svetlih točk, razglasitev Tedna slovenske hrane pa bo vsem tem prizadevanjem dala še dodaten zagon. Morajo pa prav vsi deležniki storiti vse, kar je v njihovi moči, da bo na tej poti čimmanj težav in bo vse skupaj gladko potekalo. In ne glejmo samo druge. Zavedajmo se, da je odločitev o tem, kakšno hrano jem in jo pripravim svojim otrokom, v mojih rokah.
