"Iskal si najboljše za Cerkev in družbo"

| 14.10.2023, 13:48 Marjana Debevec

V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Novem mestu je bila dopoldne zahvalna sveta maša ob 80-letnici življenja upokojenega škofa Andreja Glavana, ki ga je papež Benedikt XVI. 7. aprila 2006 imenoval za prvega škofa novoustanovljene novomeške škofije, Slovensko škofovsko konferenco je škof Glavan vodil od 31. julija 2013 do 23. marca 2017. To je v svojem nagovoru poudaril tudi novomeški škof Andrej Saje in sedanji predsednik SŠK.

Škof Saje je spomnil, da je škof Glavan 1. septembra 2014 blagoslovil osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki je eden najuspešnejših projektov Cerkve na Slovenskem.

»Iskal si najboljše za Cerkev in družbo«, je poudaril škof Saje, ki se je v nagovoru zatem osredotočil na poslanstvo oznanjevanja evangelija po vzoru apostola Andreja.

Po njegovih besedah je pomembna naša pripravljenost slišati Gospodov klic in v njem vztrajati. Opozoril je pred mlačnostjo in dejal takole: »Potrebna je jasna izbira, zdrav ponos in samozavest ter odločnost v hoji za Gospodom.«

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA SAJETA

Spoštovani bratje in sestre!

Zbrani smo pri sveti maši ob 80-letnici upokojenega novomeškega škofa Andrej Glavana. Dragi škof Andrej, čestitam ti ob tvojem pomembnem življenjskem jubileju in se ti v osebnem imenu in v imenu Slovenske škofovske konference zahvaljujem za vse tvoje delo v naši škofiji, kjer si kot prvi pastir te delne Cerkve z duhovniki in drugimi sodelavci z Božjim blagoslovom oral ledino in postavil njene temelje, na katerih danes gradimo. Hvala za tvoje delo na ravni Slovenske škofovske konference, kjer si bil tudi njen predsednik, za delo v ljubljanski nadškofiji, kjer si vršil različne službe od župnika do pomožnega škofa in upravitelja škofije.

V času upravljanja ljubljanske nadškofije si 1. septembra 2014 blagoslovil osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki je eden najuspešnejših projektov Cerkve na Slovenskem. Ob tej priložnosti si izpostavil poslanstvo pedagogov, vzgojiteljev in učencev, da v nove prostore vdihnejo Duha, za celostno in duhovno rast v medsebojni povezanosti in solidarnosti ter zdravi tekmovalnosti. Pozval si jih, naj bodo trden zgled otrokom, in jih vzgajajo z znanjem, besedo in z zgledom. Povabil si jih tudi, naj imajo jasno vizijo in mlade peljejo po začrtani poti. Katoliško šolstvo, eno od temeljnih dejavnosti, si izpostavil, na katerih se kasneje gradi pastorala.

Vlaganje v šolstvo je tudi nesebični prispevek Cerkve k skupnemu dobremu naše družbe. Otroke, mlade generacije, želimo pripraviti na odgovorno življenje v družbi in si prizadevamo, da bi jim privzgojili tiste vrednote, iz katerih bo rastla svetlejša prihodnost slovenskega naroda, si še izpostavil.

Tudi novomeški škofiji si vdihnil svojega duha in si prizadeval za jasno vizijo in vse našteto, čeprav pri nas ni bilo pogojev za ustanovitev lastne katoliške šole. Iskal si najboljše za Cerkev in družbo. Z Božjo pomočjo in sodelovanjem mnogih si si prizadeval kot apostol Andrej še druge pripeljati h Gospodu, pa naj si bo to pri delu za nove duhovne poklice ali pri skrbi za povezovanje z duhovniki in obiskovanje župnij.

Prav ob zgledu apostola Andreja pa lahko tudi vsakdo od nas ovrednoti in obnovi svojo poklicanost in svoje mesto pri širjenju Božjega kraljestva, ki je že med nami. Ob apostolskem zboru se učimo tudi sodelovanja v skupnosti, sprejemanja odgovornosti in poslušanja tistega, ki nas pošilja, našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Apostol Andrej je bil brat Simona Petra ter prijatelj Janeza in Jakoba. Evangelij nam pripoveduje, kako sta Simon in Andrej slišala Božjo besedo: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,19). Takoj sta zapustila mreže šla za Gospodom.

Zelo nas preseneti ta takojšnja in radikalna pripravljenost, s katero najprej Simon in Andrej, nato pa še Jakob in Janez takoj zapustijo starše, mreže in čoln, da bi lahko bolje sledili Jezusu. Izstopa še druga podrobnost oz. vprašanje: Kako to, da Jezus pokliče brate iz iste družine? Čeprav ima vsak svojo edinstveno osebno zgodbo, je presenetljiva Jezusova naklonjenost bratstvu.

Zanj je pomembno biti in rasti skupaj. Vera ni samo osebna stvar. Udejanja se v skupnosti. Izvira iz poslušanja, slišano pa je Kristusova beseda, ki jo Cerkev še danes širi do konca sveta.
Jezus imenuje brate. Njegovi prvi učenci so povezani v novo obliko bratstva. Tudi pokliče jih skupaj. In čeprav je njihova osebnost izvirna in posebna, je presenetljiva Jezusova naklonjenost odnosom in bratstvu.

V odnosih, ki jih živimo v občestvu, se Božji načrt za človeka in skupnost pokaže na odličnejši in jasnejši način. Na ta način imamo tudi podporo v drugem. V tem smislu nas papež Frančišek v procesu sinode vabi, naj skupaj poslušamo, ne samo drug drugega, temveč tudi Svetega Duha, kaj nam govori osebno; Cerkvi in našim občestvom. Kako naj konkretno živimo evangelij.
Pomembna je naša pripravljenost slišati Gospodov klic in v njem vztrajati.

Od prvih Jezusovih učencev se učimo odzvati se brez odlašanja. Čolni in mreže, ki predstavljajo običajno delo in vsakodnevne skrbi, ne smejo biti vrednejši od ljubezni do Boga in do bližnjega. Pomembno je pustiti vse, da bi lahko sprejeli vse!

Pomislimo tudi na ovire in moteče dejavnike v nas, ki povzročajo gluhost za Boga in mlačnost ter neodločenost pri poslanstvu!

Eden od madžarskih evropskih poslancev mi je pred kratkim rekel: »V Bruslju ne moreš biti samo malo veren! Ali si, ali pa nisi«! To velja za vsako obliko krščanske poklicanosti. Potrebna je jasna izbira, zdrav ponos in samozavest ter odločnost v hoji za Gospodom.

To daje veselje in mir. Božja beseda nas opominja, da je življenje z Bogom sicer pot v neznano, ki pa je varna. Ne hodimo sami. Razumeli jo bomo, ko bomo po njej hodili in premagovali ovire na poti.

Poklic je vedno oseben. Usmerjen je k temu, da bi se Gospodu približali in mu sledili. Včasih je pot, ki jo je treba ubrati, nejasna. Vedno je prepletena z običajnim življenjem, vendar s spremenjeno perspektivo. Biti ribič je za Petra in Andreja pomenilo loviti ribe. Postati »ribič ljudi« pa zanju in za nas, ki smo učenci vstalega Gospoda, pomeni oznanjati besedo evangelija drugim.
Učenci so poslušali in tudi slišali Gospoda. Slišati se zdi preprosto, vendar običajno ni tako. Govorimo drugemu in ne slišimo, kaj govori. Poslušanje je zahtevno. Lažje je govoriti in imeti svoje mnenje. Poslušanje pomeni osvojiti držo ponižnosti, potrpežljivosti in da se znamo postaviti na raven druge osebe.

Kdor posluša, se odpira spremembi. Beseda drugega vstopi v njegov um in srce, se predela in prinaša novost. Poslušanje Božje besede krepi vero in v nas omogoča rast Božjega življenja. »Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan. S srcem se namreč veruje za opravičenje, z usti pa se priznava za zveličanje« (Rim 10,9–10).