Iščemo nore preroke in sanjače

Naš pogled | 05.09.2023, 14:33 s. Meta Potočnik

Veliko ljudi zmotno misli, da je prerok tisti človek, ki zna napovedovati prihodnost. Da je to človek, ki mu je vse jasno in vse ve, zato mu lahko sledimo, saj nas bo popeljal v lepšo prihodnost. A resnica ne more biti dlje od tega, saj večkrat vidimo, v kakšne zablode lahko vodi takšen pogled. Iz konkretnega primera vam bom skušala pokazati, kako sama razumem preroštvo, ki ga danes še kako potrebujemo.

Prejšnji teden sem se udeležila odprtja prve skupine otrok uršulinskega Angelinega vrtca iz Ljubljane, ki bodo velik del svojega otroštva preživeli v Domu starejših občanov. Da, prav ste slišali! Oddelek otrok omenjenega vrtca ima namreč od 1. septembra svoje prostore v sklopu Doma za starejše Deos Notranje Gorice. V skupini je vpisanih 15 otrok, prostor je torej še za dva.

Pristojni v Deosu so prostore pripravili in tako zamisel finančno podprli, občina Brezovica je priskrbela igrala, Angelin vrtec pa vzgojiteljski kader. Kolikor mi je znano, je to zaenkrat prvi takšen poskus v Sloveniji, ki je uresničil dolgoletne sanje izredno ustvarjalne in srčne direktorice Doma Ane Petrič in ravnateljice Angelinega vrtca Tine Opeka.

Vsi nastopajoči v tej pozitivni zgodbi so opravili svoj delo, da se je pričel konkreten projekt medgeneracijskega sobivanja.

Prvič: najprej nekdo opazuje življenje in slovensko družbo in vidi, da nastaja vedno večji prepad med mladimi in starejšimi in da nam grozi nevarnost popolne odtujitve. Vedno manj je možnosti, da bo za starejše (in tudi za tega, ki sanja) na starost prijazno in strokovno poskrbljeno, kajti samo tisto kar poznaš, imaš lahko rad.

Drugič: začne sanjati o boljšem svetu in se vpraša: Kako ta dva svetova povezati?

Tretjič: o tem se pogovarja z drugimi.

Četrtič: rodi se ideja in konkreten projekt. Najdejo se ljudje, ki projekt z veseljem podprejo, ker se zavedajo, da gre tudi zanje, saj tudi njih čaka starost.

Pri tem projekti gre za zares dobro zamisel sobivanja. Res je, vrtec ima lasten vhod, a stanovalci bodo lahko zjutraj na voljo pri sprejemu otroku. Seveda imajo otroci lastno igrišče, a stanovalci jih bodo lahko opazovali, poslušali otroški vrisk in jok, in to jih bo pomladilo in razveselilo. Lahko bodo odšli z njimi na sprehod, saj vemo, kako počasi leze po cesti skupina otrok iz jasličnega oddelka. Starejši jih bodo brez težave dohajali. Lahko bodo otrokom prebrali pravljico. Lahko bodo imeli skupne urice ročnega ustvarjanja. .. In še in še je mogoče. Prepričana sem, da bo stanovalcem življenje postalo lepše, tisti bolj pokretni bodo imeli nov smisel in kakšno drobno novo dolžnost. Vse to pa bo vplivalo na njihovo boljše duševno in telesno zdravje.

Prerok v tej zgodbi je torej človek, ki živi z nogami trdno na zemlji in z glavo v nebesih. Je tisti, ki prepozna znamenja časa. In to kar je danes temeljno, je naš odnos do življenja v njegovem začetku in koncu. Prerok vedno ščiti življenja in ga krepi. Zato prerok ni revolucionar. Ne ustraši se naporov in vprašanj: Kako bomo dobili vsa potrebna dovoljenja? Ali nam bodo starši sploh zaupali svoje otroke? Bomo imeli dovolj denarja? Ali so kakšne sanitarne ovire? ....

Norost preroka je v tem, da dobro razmisli, a kljub temu ve, da prihodnost ni 100 odstotno zagotovljena ne finančno ne kadrovsko ... In vendarle stopi na pot. Nori prerok tudi ne razmišlja o tem, ali ga bodo mediji prepoznali, ali jih bodo na ministrstvu opazili in podprli. To dela zato, ker ve, da je tako prav. Zato je zgodba zaživela in verjamem, da je to prva lastovka, ki ji bodo sledile še druge.

Zdaj sem govorila o začetkih življenja, zdaj pa pride na vrsto še konec življenja. Trenutno so poplave in neurja vprašanje pomanjkljive paliativne oskrbe in zakon o prostovoljnem končanju življenja potisnile v ozadje, a težave kronično bolnih starejših in umirajočih ostajajo. V državi imamo samo en Hospic, ki odlično deluje. A nujno bi potrebovali še kakšnega, da bi tako brez besed pokazali, kako gojiti kulturo življenja v trenutkih umiranja.

Večkrat se zato sprašujem: Ali se bo našel nori prerok ali nora prerokinja, ki bosta tvegala in naredila noro preroško gesto in se podala v odprtje Hospica? Ali bodo njune sanje postale resničnost?

Ko sem to nekaterim dobro mislečim ljudem omenila, so se vsi strinjali z menoj, da potrebujemo hospic a takoj je sledil tisti neznosni AMPAK. »Veš, to ni preprosto. Za začetek že dobiš denar za gradnjo, potem je to treba vzdrževati, zaposliti ljudi ... brez države to ni mogoče ... Preveč si idealistična ...«

A ne bom nehala sanjati in govoriti o tem. Trdno verjamem, da se bo našel posameznik ali skupina ljudi ali neka institucija, ki bo imela iste nore sanje. In ko nekdo ob pravem času začne pravo stvar, se vedno najdejo ljudje, ki pristopijo in jih podprejo v dobrem. Kot pravi pregovor: Besede mičejo, zgledi vlečejo. Kajti kdor dela za življenje, bo tudi sam živel bolje.