Dvignimo svoj pogled od blata in kupov smeti v nebo!

Slovenija | 15.08.2023, 14:40 s. Meta Potočnik Marcel Krek

Praznujemo največji Marijin praznik - Marijino vnebovzetje. Kristjani trdno verujemo, da Marija ni umrla, temveč je zaspala in bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi - Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Zato se mora danes, kljub veliki škodi in stiski zaradi poplav, naš pogled iznad blata in kupov smeti dvigati v nebo. K temu nas vabijo tudi naši škofje, ki so vernike nagovorili v raznih Marijinih svetiščih.

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kristusu. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike, je papež Pij XII. versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950. Nadškof Stanislav Zore je v dopoldanski pridigi na Brezjah najprej podčrtal Marijino veselje. Angelov pozdrav: Pozdravljena, obdarjena z milostjo je pravzaprav povabilo k veselju, saj bi njegove besede lahko prevedli tudi „Veseli se, Marija, obdarjena z milostjo!“

IMAMO RAZLOGE ZA VESELJE

"Kaj je razlog tega veselja? Angel sam ga je razodel: „Gospod je s teboj.“ Gospodova bližina je razlog Marijinega veselja. V tistem trenutku najprej bližina Gospoda, „ki se je ozrl na nizkost svoje dekle,“ kakor je Marija potem zapela v Magnificatu ob obisku Elizabete.« Potem bližina Gospoda, ki ji je „storil velike reči“, saj je po obsenčenju s Svetim Duhom v njej začel živeti Božji in njen Sin Jezus."
Končno je razlog njenega veselja tudi bližina poveličanega Sina, ki je svojo Mater z dušo in telesom vzel v nebesa, je še dejal Zore, ki je orisal tudi Marijino življenje na ozadju preizkušenj, ki jih je doživljala v življenju.  Kljub tem je živela resničnost svoje hvalnice: „Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. “
"Na ozadju zemeljske zgodovine, ki je stkana iz niti pohlepa, ošabnosti in hudobije, Bog rojeva zarjo svobode, odrešenja in poveličanja. Kako močno potrebujemo ta praznik Marijinega vnebovzetja ravno v času, ki ga živimo. V času, ki je naš, pa ga vendar pogosto doživljamo kot tujega, morda celo sovražnega."
in še dodal, da potrebujemo ta praznik, ker potrebujemo upanje in potrebujemo potrditev, da Bog tudi v časih naravne nesreče, groze in strahu ostaja ljubezen, ki nas vodi v nebesa. Marija nam tukaj podaja roko, da ne hodimo sami. Ob tem je nadškof omenil še drugo neurje, ki grozi, da bo pod seboj poteptalo temeljne vrednote človečnosti. To je človeški egoizem, ki podpira evtanazijo in splav nerojenih otrok.

RAZŠIRIMO POGLED K DRUGEMU

"Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v „ošabnih mislih njegovega srca“. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja. Seveda pa ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in seveda tudi predkrščanske. Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko."

KAJ JE KRŠČANSKA SOLIDARNOST?

Ob novomeškem škofu Andreju Sajetu pa so se številni Marijini častilci in romarji zbrali že na predvečer v glavnem romarskem središču novomeške škofije, na Zaplazu.
"V težkih trenutkih smo Slovenci hitro stopili skupaj, prav tako nam pomaga mednarodna skupnost. Zahvaljujem se vsem organizacijam in posameznikom za nesebično pomoč ljudem v stiski. Ob materialni pomoči je nepogrešljiva duhovna podpora, ki jo črpamo iz globin vere."
Te dni veliko poslušamo o solidarnosti, zato je škof Saje poglobil pomen solidarnosti: "Pri njej gre, po besedah papeža Frančiška, za ustvarjanje nove kulture bivanja, kjer dajemo prednost človeku in življenju posameznika, ki je del skupnosti..." ter še dejal, da nas nesreča sili k premisleku o našem življenju, skrbi za okolje in odnosu do stvarstva in dobrin, ki jih imamo. Drug z drugim smo nujno povezani in smo soodvisni. Sami ne moremo preživeti. Tudi dobrine, ki jih imamo, so omejene, prav tako imata mejo poseganje človeka v okolje in izkoriščanje naravnih dobrin. Ob tem pa moramo svoj pogled dvigniti k Bogu: "Samo vera, ljubezen in upanje, ki so srce krščanskega oznanila, odpirajo novo možnost tam, kjer človeško gledano ne moremo pričakovati ničesar več, kot se marsikje zdi po izkušnji nedavne vodne ujme. Krščansko upati pomeni z besedami apostola Pavla, »upati proti upanju«."

Vernike je v Gradu na Goričkem nagovoril škof Peter Štumpf s podobo vode, ki jo omenja Knjiga Razodetja: "Kako zelo bi si v preteklih dneh želeli, da bi Zemlja popila vodo, ki jo je narava vrgla na naše pokrajine, mesta in vasi, tako kot je popila vodo, ki jo je zmaj iz žrela vrgel za Marijo; pa tokrat Zemlja ni mogla popiti vode, ker preprosto tega ni zmogla. Zemlja se nam je izkričala, da je izmozgana in utrujena, da ne zmore več. V knjigi Razodetja pomeni voda grožnjo tudi za Marijo. Vendar je Zemlja Marijin zavetnik in rešitelj. Ona reši Marijo pred uničenjem vode. S tem Zemlja prerokuje, da je Marija mati tistega, ki je začetnik življenja, Jezusa Kristusa. Vendar pa je tudi voda potrebna ozdravljenja, saj brez nje ni življenja."

Povejmo še, da je koprski škof Jurij Bizjak daroval sveto mašo na Sveti gori, mariborski nadškof Alojzij Cvikl na Ptujski Gori. Prav kmalu, ob 16. uri, bo pred romarsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja pri Novi Štifti na Dolenjskem ljubljanski nadškof Stanislav Zore daroval še svojo drugo slovesno sveto mašo.