Se bomo iz preizkušenj kaj naučili?

Komentar tedna | 01.09.2023, 14:30 Alenka Brovč

Začelo se je šolsko leto 2023/2024. Profesorji, učitelji, učenci, dijaki, straši … vsi pričakujemo nekaj novega. Želimo si, da bi prineslo nekaj lepega, koristnega, nepozabnega ... Novo prihaja samo po sebi, lepo in koristno pa … Za to smo odgovorni sami. Najprej vsak zase, nato vsi skupaj. Predvsem si želim, da bi nas pretekle izkušnje in preizkušnje, ki jih v zadnjem letu ni bilo malo, ohranile bolj sočutne, prijazne, odprte …

Pregovor, da naj vsak pomete najprej pred svojim pragom, vsi poznamo. Ampak kaj, ko je veliko lažje pometati vse naokoli in kar s sosedovo metlo, če se le da. To iskanje napak, ki jih mediji tako radi iščejo, je že prav moteče. Nedavno so nas zajele poplave, naravna nesreča, ki je v takih razsežnostih niti v sanjah nismo pričakovali. Tokrat smo lahko pometali pred tujim pragom in tudi s sposojeno metlo. Veliko je bilo takšnih pravih pometačev, lopatarjev, kramparjev, tudi kuharjev, odnašalcev smeti, molivcev ... Slovenska solidarnost, sočutje in prijaznost se je tudi v tej nacionalni preizkušnji zelo okrepila in želim si, da bi to odzvanjalo vse leto tudi v šolskih prostorih. Zgleda je bilo dovolj.

Pa da ne bo nesporazuma. Ne govorim o šoli, prijazni otroku, kjer, se mi včasih zdi, vladajo egoizem, tekmovalnost, ocene. Govorim o medčloveški prijaznosti in sočutju, delu, vztrajnosti in odgovornosti. Šola naj bo šola in ne otroško igrišče, kjer je zabavno in vsem luštno, kjer kipita sreča in sproščenost. Učitelj ni in naj ne bo klovn, ki mora pouk narediti zabaven in privlačen, da bodo učenci sploh sodelovali in se učili. Šola je na nek način učenčeva služba, ki mora biti kdaj tudi stresna in naporna, a le tako se mladi učijo reševati težave in se jim zato ob uspehih rišejo nasmehi, dviga samopodoba in krepi samozavest. V šoli se med seboj tudi brusimo in drug ob drugem rastemo, skrbimo za dostojanstvo in se bodrimo. Prav je, da je šola prostor varnosti, spoštljivih odnosov, jasnih zadolžitev in tudi pohval, nasmehov, spodbud.

Rada bi rekla, da se v šolske klopi vračam z veseljem in pričakovanjem, da bom lahko spremljala, koliko so nas preizkušnje naučile: kako se egoizem umika sočutju in solidarnosti, kako se nasilje umika prijaznosti, kako se pogled v tla umika nasmehu ... Pa ne morem.

Komentar sem sestavljala doma in v 3. nadstropju Pediatrične klinike, kjer se zdravijo otroci z rakom. Tu v zadnjih mesecih preživim s svojim sinom Jurijem veliko časa. 

Komentar sem sestavljala doma in v 3. nadstropju Pediatrične klinike, kjer se zdravijo otroci z rakom. Tu v zadnjih mesecih preživim s svojim sinom Jurijem veliko časa. In v 3. nadstropju na vsakem koraku srečam sočutje, prijaznost, nasmeh, strokovnost ... pa tudi veliko strahu, žalosti, trpljenja ... A se ne damo. Trikotnik ali raje štirikotnik – zdravniki in medicinske sestre ter starši s svojimi junaškimi otroki – še kako deluje. Ker med nami vlada zaupanje. Tu starši zaupamo medicinskemu osebju, otroci pa staršem in obratno. Čeprav je veliko vprašanj in negotovosti. Otroci se ne bojijo vprašati ne zdravnika ne sestre, ker vedo, da bodo dobili odgovor. Včasih resen, včasih hudomušen, včasih pa tudi tak, ki ga nočejo slišati, a ga morajo, ker je tako prav in ker imamo vsi isti cilj. Ozdraveti! Zdravniki in zlate medicinske sestre so noč in dan ob nas in lajšajo našim otrokom bolečine, slabost, utrujenost ... Vedno z nasmehom, četudi kdaj utrujenim. Neprecenljivo in vredno velike zahvale.

Lepo bi bilo, če bi takšna prijaznost, požrtvovalnost in strokovnost vladala po vseh naših šolah. Imeti moramo le vsi isti cilj. Pa ga imamo? Ali starši in učitelji držimo skupaj? Vemo, kaj bi radi skupaj naredili za naše otroke? Zdi se mi, da prevečkrat manjka ključni element, tj. zaupanje. Morda včasih manjka tudi hvaležnost, da nam je dano hoditi v šolo ali službo. Junaki iz 3. nadstropja te možnosti nimajo, šolajo se v bolnišnični šoli v sodelovanju z matično šolo. Mi smo izkusili, kako težko je to. Velikokrat ni moči in energije za učenje, pogosto pogrešaš sošolce in tudi učitelje, profesorje. In koliko je vredno, ko dobiš spodbudno sporočilo ali klic prijatelja. Na tem mestu bi se rada zahvalila sošolcem in profesorjem Gimnazije Jožeta Plečnika v Ljubljani, ki so Juriju z veliko sočutja, spodbud, potrpežljivosti in prilagojenega dela omogočili zaključiti letnik. Biti učitelj, profesor ni le služba, je nekaj več, je poklicanost iz »človečkov« delati ljudi in biti ob tem zgled. In to lahko naredijo le Ljudje, Učitelji z veliko začetnico. Zato hvala!

Tudi zase lahko rečem, da kot učiteljica že kar nekaj mesecev kljub preizkušnji pogosto pomislim na svoje učence in kolege, pogrešam rutino, živ žav na hodniku šole, zbranost učencev pri pouku, ko razmišljajo, prijazne nasmehe, pogrešam celo male nagajivosti najstnikov, ki mislijo, da so popek sveta. Nekaj, kar je zapisano v meni, manjka ... In prav vznemirja me, da imamo učence, ni pa učiteljev, da imamo dijake, ni pa profesorjev, ki bi jih bili pripravljeni vzeti pod svoje okrilje. Kako je mogoče, da na trgu dela ni učiteljev, tudi tistih pravih učiteljev! Zato tisti, ki čutite poklicanost delati v šoli z mladimi, ne oklevajte. Prepustite se, zaupajte in sooblikujte svet. Saj pravijo, da svet stoji na mladih! Vabim vas tudi in ves pedagoški kader, da se morda pridružite DKPS, kjer se bomo skupaj priporočali v Božje varstvo, kjer bomo drug drugemu v oporo, se bomo učili drug od drugega in strokovno rasli ter spremljali sprotno dogajanje ter se nanj odzivali. Sprejmite pravo odločitev ob začetku leta in nekaj naredite zase. Včlanite se lahko na spletni strani DKPS. Veseli vas bomo.

Zavedajmo se, kako dragoceni so naši medčloveški odnosi in naša povezanost, ki se stke v zbornici in kabinetih med sodelavci, med poukom in odmori med učenci in učitelji pa tudi učenci samimi, v času govorilnih ur med učitelji in starši otrok.

In naj zaključim z mislijo, veselimo se vseh srečanj, ki so nam namenjena, veselimo se zdravja in bodimo hvaležni, da imamo možnost hoditi v šolo/službo. Zavedajmo se, kako dragoceni so naši medčloveški odnosi in naša povezanost, ki se stke v zbornici in kabinetih med sodelavci, med poukom in odmori med učenci in učitelji pa tudi učenci samimi, v času govorilnih ur med učitelji in starši otrok. In najpomembnejše – povezanost, ki se gradi med otroki in starši doma. To vse ni samoumevno. Najdimo torej skupni cilj in si zaupajmo, pomagajmo in se spoštujmo. In bo šlo!

Naj v vseh nas biva Sveti duh in naj bo leto 2023/2024 blagoslovljeno.

Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas.