Ujma! Blatna oblačila in umazana srca.

Slovenija | 08.08.2023, 15:16 Jure Sešek

Ko sem pred tednom dni gledal v razpored službenega dela, ki me čaka, sem dobil opomnik, da moram za torek, današnji torek, pripraviti komentar za rubriko Naš pogled. O čem naj pišem, o čem razmišljam in kaj komentiram? Rekel sem si: odprte oči imej in opazuj, gotovo bo kaj takega, kar te bo nagovorilo. Pa me je res! Pretreslo je vse nas, doletelo dve tretjini Slovenije. Neverjetno!

Divjanje narave je bilo tako silovito, da so novice z različnih koncev Slovenije preplavile vse medije. Doma in v tujini. Ujma je prinesla nešteto vprašanj, odnesla premnoge načrte, zdelo se je, da je odnesla prihodnost. Pokazala je, kako neznaten je lahko človek, kako silno mogočna moč narave. Danes si prevzetno domisljaš, da si kralj sveta ali vsaj svojih načrtov, jutri spoznaš, da si nemočen daleč daleč od tega. Pa ne danes tako, jutri drugače. Ne! Zdajle tako in čez nekaj minut drugače. Srhljive so pripovedi nesrečnih ljudi, ki pričajo o nenadnem valu mogočne reke ali uničujočem hudourniku, ki je bil pred tem komaj opazen. Boleče je poslušati o hipu, ko je plaz spodjedel temelje, o bobnenju, ki je prebujalo in molitvi, ki edina ostane v tistih groznih trenutkih.

Približna ocena škode je v dnevu, dveh skočila s pol milijarde na nekaj milijard evrov. Pred evre je prav dati izgubljena življenja. Tudi število teh je naraščalo. Iskreno upam, da je preteklik tu na mestu. Poslušamo kako je prav biti sočuten, strokovnjaki nas opozarjajo, na kakšen način naj pristopamo k prizadetim. Objem, pravijo, je več vreden kot tisoč besed v slogu: “Vse bo še dobro,” ali: “Da ste le vsi živi in zdravi!” Podučil sem se, da s takimi mislimi, pa čeravno so srčno iskrene, tolažim le sebe. Objemi in prisluhni. Stiska mora ven, skrb naj bo ubesedena, mi pa bodimo sočutni sprejemniki.

Več od objema je gotovo ponujena pomoč. Taka ali drugačna. Neizmerna je zahvala vsem, ki so, kot ponavadi, pustili vse in prišli pomagat. Prostovoljni gasilci, pripadniki Civilne zaščite, vojske, policije, nešteti prostovoljci, dobrodelne organizacije … še in se bi lahko našteval, kdo vse je zaznal stisko in brez odlašanja zavihal rokave.

Pretresljivo je videti strah v očeh ljudi, grozo ob spoznanjih minulih dni, vse, kar je voda odnesla, vse, kar so plazovi prinesli. Grozljivo. Je sploh mogoče, da je ujma prinesla tudi kaj dobrega? Na tako vprašanje poklicani pred mikrofone odgovarjajo: prinesla je dokaz o moči pomoči sočloveku, potrditev lepe resnice o solidarnosti slovenskega človeka.

In tule, pri tistih, ki pomagajo, bi se rad ustavil še z druge plati. Ko smo v nedeljo pomagali prizadetim v Savinjski dolini, se je prijatelju in njegovi družini v stiski pridružil tudi, kako že rečejo, »vodja opozicije«. Z družino. V delovni obleki, s soprogo sta prišla pripravljena na vsakršno pomoč. Zakopali smo v blato, ostali v njem nekaj ur in delali. Res, trdo delali, kot vsi, ki so dni preživeli v poplavljenih kleteh, pri čiščenju hiš, odnašanju in odvažanju materiala.

Zgodilo se je, da so ga ujeli pri delu. Umazanega od blata, v akciji, kot običajne smrtnike. Fotografija je bila objavljena na družbenih omrežjih. Sledil sem ji, ker sem bil ob njem in so me opozorili, da prihajajo različni komentarji.

Res! Različni. Od prijaznih pozdravov, vzpodbudnih besed, do zapisov, kot: »Lepo sta se povaljala v blatu, fotografirala in objavila na facebook-u … » Zlobni so bili sila zgovorni. Nekateri tudi z besedami, ki niso vredne glasne ponovitve. Spoznali so se na vse, znali so razbrati, da gre za samopromocijo, na fotografiji jih je zmotil nasmeh, nekaj je bilo tistih, ki so komentirali, da oni, ki iskreno pomagajo, tega ne objavljajo in tako naprej. Ne tajim, tovrstni komentarji me bolijo, težko upoštevam ženo, ki pravi: ne beri komentarjev. Verjamem, da je človek bolj miren, če jih preskoči, a vedno znova sem radoveden. Zanima me, kako razmišljajo drugi. Pa mi je ponavadi žal, ko podležem radovednosti. Tudi tokrat mi je bilo.

Vsem, ki verjetno ves čas le ždijo za tipkovnico ali telefonom in bruhajo gnev na vse, kar jim ni povšeči, bi rad odgovoril. Vsakemu bi rad napisal, da se moti, da je bil »vodja opozicije« v nedeljo le »Janez« z umazanimi čevlji. Da je prišel pripravljen na pomoč, garal do večera, da si je delovno oblačilo umazal tako, kot Iztok, Andraž, Neža, Jože in vsi ostali. Pri delu, z blatom, ki smo ga prenašali iz poplavljenih prostorov. Brez PR-ovcev je bil, brez želje po fotografiranju, brez vsega, kar so mu ob naši objavi slabega pripisovali. Prišel je z ženo in otrokoma.

Nasmeh pa pri tovrstnem delu pomaga, veste. Nekajkrat nas je nasmejal celo gospodar, ki bi bil povsem upravičeno slabe volje, zavit v žalost in obup. A življenje gre naprej, človek ostaja družabno bitje, včasih je dobra volja tudi ena izmed poti naprej.

Zavedam se, da dvomljivci tudi v tem komentarju vidite, da skušam oprati ime, dodati politične točke. Verjemite, malo mi je mar zanje. Nič! Le resnico bi rad povedal naglas. Saj si mislim, da ne bo slišana, da ti odstavki nimajo veliko pomena, povedal sem pa le.

Naj se dotaknem objave omenjene fotografije z Janezom Janšo na našem fb portalu. Vedno znova smo v dilemi, koliko in kaj objaviti, česa ne ... Vedno nas skrbi kaj bi se lahko razumelo narobe, kakšne komentarje bi lahko izzvali. Pa ne vem, če ima smisel spraševati se. Bodi to, kar si, objavi, kar bi po tvoji presoji lahko prineslo dobro. Objave prostovoljcev v teh dneh lahko predstavljajo vzpodbudo ostalim, morda predstavljajo kak droben obliž na rame prizadetim. Sprašujem se tudi, zakaj komentarjev ne znam videti tako, da bi lepi preglasili zlobne. Zakaj slednjim dajem toliko pozornosti, da me razjezijo. Zakaj me zapis anonimneža, ki cilja z ostro puščico tako boli?

Danes je na delu ekipa sodelavcev Radia Ognjišče in kličem jim, naj le objavijo kaj in kako delajo, naj povedo resnico in naj, če bo poleg spet kak politik, ne berejo komentarjev. Pa še nekaj sem odkril ob objavi portreta. Ne bi znal preživeti kot politik. Nikakor. Vsa čast tistim, ki zmorejo nositi ves ta gnev, ki ga po njih polivajo »modreci«,

ki so na preži za napakami, zdrsi in jih najdejo tudi, če jih ni. Če drugega ne: res morajo imeti debelo kožo.

Še enkrat bi rad povedal: v delu po ujmi, pri pomoči prizadetim, imamo vsi umazane majice, dan pozneje boleče roke. Vsi. Tudi tisti, ki jih morda ni nikjer, pa zlivajo gnev prek omrežij. Verjetno jih bolijo roke. Od tipkanja. Oblačila so sicer čista, majice neomadeževane, umazano pa je tisto, kar je pod njimi in utripa v sovraštvu.

Ljudje, v teh dneh pozabimo na zamere in prepire, pozabimo na razlike, stopimo skupaj.