Je ena nedelja dovolj?

Komentar tedna | 07.07.2023, 14:30 dr. Helena Jaklitsch

Če bi vas vprašali, kateri dan v letu namenjamo dnevu kulture oziroma obeležujemo Prešernov dan, sem prepričana, da bi praktično vsi znali odgovoriti na to vprašanje. Izkušnja mi govori, da bi bilo več vprašanih v zadregi pri poizvedovanju, kdaj praznujemo dan državnosti. Marsikateri bi najprej za hip počakal z odgovorom in pri sebi preverjal ali ga praznujemo junija ali morda decembra. Na koncu bi večina vendarle, vsaj upam, na vprašanje skoraj gotovo odgovorila pravilno. Da rojstni dan naše države praznujemo 25. junija. Toda mnogi med nami bi bili v zadregi, če bi nas vprašali katera nedelja v letu je posvečena Slovencem, ki živijo zunaj meja Slovenije. Če bi bila dovoljena pomoč strica Googla, bi seveda na koncu šlo, če pa bi bili prepuščeni sami sebi, pa bi v večini primerov ostali brez odgovora. Tako spoznanje je kar nekoliko boleče, glede na to, da zunaj naše domovine živi okoli pol milijona slovenskih rojakov. Zelo veliko, če pomislimo, da nas je doma okoli dva milijona.

Toda morda niti ni tako presenetljivo, da ne vemo, katera nedelja v letu je posvečena Slovencem, živečim na tujem. Brezbrižnost oziroma pomanjkanje kakršnega koli odnosa do naših rojakov po svetu je stalnica našega prostora. Glavni razlog za tako držo je iskati v neznanju, odsotnosti vsakega zavedanja o naših ljudeh po svetu, pa tudi odsotnosti skrbi za to, da bi bolj povezovali Slovence doma, v zamejstvu in po svetu. Krivce za tak odnos, če lahko uporabimo to besedo, lahko iščemo na različnih koncih. V preteklosti se je večina slovenskih družin srečevala z izseljevanjem. Imeti bližnjega sorodnika na tujem je bilo nekaj normalnega, družine so s pismi vzdrževale povezanost s svojimi domačimi, ki jih je pot zanesla v svet; misel nanje je bil del vsakodnevnega družinskega življenja. Toda z leti in desetletji se je ta vez vedno bolj rahljala, z mlajšimi generacijami pa praktično popolnoma izginila. Posebna zgodba je naša politična emigracija, do katere je pretekli sistem načrtno gojil negativni odnos, odmev tega ostaja še danes.

Tudi znotraj šolskega področja ni bolje. Če se ozremo samo v zadnja tri desetletja, ko imamo svojo državo, bomo hitro ugotovili kronično pomanjkanje teh vsebin na vseh nivojih izobraževalnega sistema. Ne le pri zgodovini, pri različnih predmetih bi se morali srečevati s temami, povezanimi z našimi rojaki. Zakaj ne bi recimo pri matematiki izvedeli, da je bil izumitelj prvega žepnega kalkulatorja na svetu France Rode, inženir slovenskega rodu? Ali pa pri kakšnem tehničnem predmetu, da je 'oče' Boeinga 747 inženir Joe Sutter, prav tako slovenskih korenin? Ali pa da so največjo knjižnico optične znanosti v Latinski Ameriki, knjižnico Centra za optične raziskave (CIO) v Leonu v Mehiki, poimenovali po slovenski znanstvenici dr. Mariji Strojnik? Zakaj ne bi pri slovenščini brali dela Karla Mausserja ali pa Veliko črno mašo za pobite Slovence, izjemno delo Tineta Debeljaka? Premnogo je uspešnih zgodb na vseh področjih. Prepričana sem, da bi, če bi tako zastavili naše šolske kurikulume, rasla naša samozavest kot naroda, naš občutek za naše rojake po svetu in tudi želja po krepitvi povezanosti in sodelovanja z njimi. Tako bi bilo verjetno bolj samoumevno, da bi mladi, ko bi vstopili v svet dela in začeli prevzemati odgovorna mesta, bodisi v politiki, gospodarstvu ali na drugih področjih družbenega življenja, pri svojem delu razmišljali tudi o povezovanju s Slovenci po svetu, krepitvi njihove povezanosti z matično domovino, pa tudi o ustvarjanju možnosti in priložnosti za vračanje teh v Slovenijo.

Svoj delež odgovor odgovornosti za odsotnost misli na Slovence po svetu in v zamejstvu nosijo naši mediji, ki se jim te teme ne zdijo dovolj zanimive, da bi jih vključevali v svoje dnevnoinformativne programe. Pojem »ker je to v narodnem, državnem interesu« je zanje pogosto nekaj tujega, celo negativnega. Ob tem nam sicer občutek za resnicoljubnost narekuje, da med mediji izvzamemo radio Ognjišče, ki je praktično edini mediji, ki redno, tudi na dnevni bazi, namenja prostor temam in novicam, povezanih z našimi rojaki. Z rednim poročanjem o tem, kaj se dogaja v slovenskih skupnostih po svetu in v zamejstvu radio veča našo občutljivost za te teme. Boleče je namreč dejstvo, da premnogi naši državljani ne vedo, da se meje slovenskega narodnega prostora ne končajo na državnih mejah, temveč segajo na avstrijsko Koroško in Štajersko, na Goriško in Tržaško ter v Benečijo, pa v Porabje in na ono stran Hrvaške.

Glede na vse povedano je še kako dobrodošla Nedelja Slovencev po svetu. Ta je vsako prvo nedeljo v juliju. Tudi letos je bila. Konec tedna, ki je za nami, je bil vsebinsko nadvse zanimiv. Pretekli četrtek je bilo vseslovensko srečanje v Državnem zboru, osrednja tema pa še kako aktualna – Izzivi in priložnosti gospodarskega povezovanja za ohranitev in krepitev slovenske identitete med Slovenci po svetu. Slovenski svetovni kongres je organiziral posvet o slovenski identiteti, na prireditvi Dobrodošli doma so se naši rojaki predstavili prek bogatega kulturnega programa, v nedeljo pa je bila še tradicionalna prireditev Tabor Slovencev po svetu. Na vseh dogodkih je bilo veliko naših rojakov iz sveta, lepo bi bilo, da bi se jih bolj množično udeležili tudi mi, ki živimo v Sloveniji, pri čemer se še posebej oziram na naše veljake v politiki, kulturi, gospodarstvu, medijih. Ti tradicionalno manjkajo. Čeprav nosijo svoj delež odgovornosti. Tudi z nerazumnimi dejanji, ki jih marsikateri rojak zunaj ne more razumeti – kot sta ukinitev muzeja slovenske osamosvojitve – zasluga Slovencev po svetu za priznanje Slovenije je bila ogromna, ali ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja – premnogi Slovenci so si morali novo domovino poiskati zaradi nevzdržnosti pod komunističnim nasiljem in krivicami.

Ena nedelja na leto seveda ne more spremeniti našega odnosa do Slovencev zunaj Slovenije, lahko pa nas vse spodbudi k razmisleku o naših rojakih po svetu in možnostih našega povezovanja z njimi, kar bo zagotovo tudi krepilo in okrepilo slovensko zavest v slovenskih skupnostih po svetu. Izgovorov ni, sodobne oblike komunikacij in globalna povezanost nam odpirajo neslutene možnosti. Samo začeti je treba.