Kje smo 30 let po uspešnem in odmevnem štrajku slovenskih kmetov?

Kmetijstvo | 17.06.2023, 10:23 Robert Božič

Kmetice in kmetje so po osamosvojitvi Slovenije imeli velika pričakovanja do samostojne države. Upali so, da se bodo razmere v kmetijstvu uredile, tako da bo mogoče z delom na kmetiji preživeti družine in z dohodki od pridelave začrtati tudi razvoj panoge. A so se motili.

Nerazumno nizke odkupne cene mleka, mesa in žit, ki so bile posledica dejstva, da je na slovenski trg pritiskal uvoz cenene hrane iz držav CEFTE in suša, ki je leta 1992 zelo prizadela kmetijstvo, so botrovale odločitvi o decemberskem protestu kmetov v organizaciji Slovenske kmečke zveze, Zadružne zveze Slovenije in Sindikata kmetov Slovenije, ki se je ravno takrat oblikoval.

Kmetje so od takratne Drnovškove vlade zahtevali, da nemudoma uredi razmere. Vlada jim ni prisluhnila, zato so na pobudo prekmurskih kmetov začeli 14. junija 1993 s traktorji zapirati mejne prehode. Najprej na vzhodu države, nato pa so pritisk iz dneva v dan stopnjevali z popolno blokado še drugih mejnih prehodov in po nekaj dneh tudi nekaterih pomembnih cest v državi.

Smrkolj: »Bila so težka, pa tudi smešna pogajanja ...«

Tako obširna zapora je Drnovška vendarle prisilila, da je prišlo do resnih pogajanj s kmeti. Ciril Smrkolj, še edini živeči od takratnih pogajalcev na strani kmetov se spominja:

»Pogajanja so bila težka, pa tudi smešna. Veste, predsednik vlade je sedel v enem prostoru, mi pogajalci Leo Frelih, ZZS, profesor dr. Franc Zagožen, poslanec in predstavnik Slovenske kmečke zveze, potem Evgen Sapač, državni svetnik, Alojz Metelko, poslanec in še nekateri smo bili v drugi sobi, Davorin Valentinčič je bil pa kurir in je prenašal naše zahteve oziroma odgovore predsednika na te zahteve ...«

»Ampak 17. junija zvečer smo le prišli do tega, da je bila vlada s predsednikom Drnovškom na čelu pripravljena, da nam pokrije 80 procentov stroškov prireje in pridelave in da se uvedejo prelevmani za zaščito slovenskega kmetijstva. Stvari so se speljale v obliki dogovora, ki je bil podpisan pozno zvečer,« se spominja Ciril Smrkolj.

Anton Medved: »Ne bomo odnehali!«

Sporazum, ki je bil podpisan v četrtek, 17. 6. 1993 pozno zvečer je v naslednjih letih pomembno vplival na nekoliko boljši položaj celotnega slovenskega kmetijstva in slovenskih družinskih kmetij, za katere so že takrat trdili, da so temelj našega kmetijstva, je v četrtek, ko so v organizaciji Sindikata kmetov Slovenije, Zadružne zveze Slovenije, Slovenske kmečke zveze pri SLS, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zveze podeželske mladine Slovenije, Zveze kmetic Slovenije in Društva Slovenska kmečka zveza v Puconcih odkrili spominsko obeležje tega dogodka, opozoril predsednik SKS Anton Medved.

»Danes smo spet v zelo podobnem položaju, kot so bili kmetje pred 30 leti. Spet stojimo na točki preloma, ki bo krojila prihodnost slovenskega kmeta, kmetijstva in naroda. Že dlje časa opozarjamo, da tako kot je sedaj, naprej več ne gre!«

»V letošnji pomladi smo se kmetje med seboj močno povezali in enotno nastopili proti trenutni kmetijski politiki in na glas rekli dovolj je! Kmetje želimo ohraniti svojo pravico do kmetovanja in zahtevamo politiko, ki bo pravična in spoštljiva do kmetov. Razmere za kmetovanje so v naši ljubi Sloveniji postale nevzdržne. Soočamo se z okoljskimi omejitvami, davčnimi bremeni, nerazumno zakonodajo, ki so jo pisali posamezni skrajni okoljevarstveniki, daleč stran od kmetij, o dodatni birokraciji in posameznih cvetka v zakonodaji, ki otežujejo kmetovanje, lahko še veliko rečemo. Zavedati se je potrebno, da v trenutku, ko kmet protestira, država krvavi. Ne bomo odnehali, dokler kmetom in vsem prebivalcem v Sloveniji ne zagotovimo varne prehranske prihodnosti,« je bil v četrtek jasen Medved.

Irena Ule: »Težko je spodbujati otroke, naj vztrajajo!«

Predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule ob 30. letnici vseslovenskega kmečkega protesta opozarja na nepravilen odnos družbe do kmetijstva.
»Mi si želimo, da kmetije ostanejo aktivne, da se starejši počasi odmaknemo in nas nasledijo mlajši, z novimi idejami, z novimi orodji... Zdaj v tem trenutku pa je to zelo težko. Kako v teh razmerah spodbujati domače otroke, vnuke, da se usmerijo kmetijstvo,« se sprašuje Irena Ule in pravi, da, čeprav ji je zelo žal, da zaradi tega kmetije propadajo, razume mlade in jih podpira v ideji, da si pač poiščejo drugačno, lažje, življenje.

Roman Žveglič: »Dolžan ni samo kar veleva mu stan...«

Tudi predsednik največje kmečke stanovske organizacije pravi, da so časi in razmere v kmetijstvu, podobni(e) tistim, pred 30-timi leti. Posebej opozarja, da kmetje v Državnem zboru nimajo niti enega svojega predstavnika, na drugi strani pa, da se je v zadnjih mesecih vzpostavila enotnost.

»Če potegnemo neko vzporednico, je jasno, da smo verjetno zdaj kmetje v svojih zahtevah še bolj enotni, bolj povezani, kot smo bili takrat pred 30-timi leti in to je prav. Tega se moramo vsi zavedati. To moramo negovati, včasih tudi kakšne svoje lastne ege potisniti v nazaj,« pravi Roman Žveglič in posebej izpostavlja neutemeljeno obtoževanje kmetijstva, da je edino odgovorno za slabšanje stanja na področju varovanih vrst in habitatov Natura 2000.

 

Anja Mager: »Z nerazumnimi pritiski se število mladih v kmetijstvu samo zmanjšuje!«

Zveza slovenske podeželske mladine letos obeležuje 30 letnico delovanja. »Tudi ta povezava lokalnih društev mladih na podeželju se je rodila kot nekakšen odgovor na takratne nevzdržne razmere v kmetijstvu,« pravi Anja Mager.

»V tem letošnjem našem prazničnem letu, ki smo si ga zagotovo predstavljali drugače, torej, da se bomo bolj srečevali na veselih dogodkih in ne, da večino našega časa posvečamo temu, kako prepričati odločevalce, da mladi samo želimo trajnostno kmetovati, pod nekimi normalnimi pogoji...«

»Ko nam nekdo reče, to in to morate narediti, verjemite, da naredite ravno nasprotno, še večji odpor dobite,« pravi Magerjeva in poleg pritiskov omenja tudi nezmožnost empatije odločevalcev, da bi mlade v kmetijstvu in na podeželju poskušali razumeti.

»Kako sploh ostati na kmetijah, kako sploh zagotoviti neke dostojne pogoje, da lahko sploh kmetujemo. Ne glede na to, da je to žalostno, zagotavljam, da bomo mladi vztrajali pri tem, da bomo vztrajali pri zagovarjanju teh naših interesov, da se bomo borili za to, da bomo lahko še naprej kmetovali, razvijali to naše slovensko podeželje, ker četudi nam vse generacije poprej govorijo, da mogoče je pot lažja izven kmetijstva, mi želimo ostati na kmetijah, ker, nekako smo bili vzgojeni v tem duhu in verjamemo, da z dobrim podpornim okoljem, z enotnostjo kmetov, z enotnostjo kmetijskih organizacij in s pravo podporo politike, je to tudi mogoče.«

Borut Florjančič: »Uporabiti je treba vsa orodja, ki so razpoložljiva, dostojna, pravna.«

V Zadružni zvezi Slovenije so ob pogledu na 30-letnico uspešnega kmečkega protesta prepričani, da je nujno »odločevalcem, ne samo doma, ampak tudi v Evropi povedati, da kmetijstvo ni le funkcija okolja, da kmetijstvo »dela« hrano ... In da se brez hrane vse ustavi!«

Florjančič opozarja, da mora kmetijska pridelava imeti možnost, da je ekonomsko pokrita, sicer ne bo obstala in bomo še bolj na »prepihu«, kot smo postali na prepihu, tudi na vseh drugih gospodarskih področjih, kjer smo bili suvereni.

Opozoril je tudi, da je žalostno, »da smo morali mi, nevladne organizacije v kmetijstvu, dokazovati našim izvoljenim elementom izvršne oblasti, kaj je ustavno?« Borut Florjančič pravi, da bodo na Zadružni zvezi odločno vztrajali na tej poti in uporabili »vsa orodja, ki so razpoložljiva, dostojna, pravna.«

Branko Tomažič: Vrši se genocid nad slovenskim podeželjem ...«

»Prvo govorimo je zrak, voda, in temelj vsega je hrana. In zakaj v naši družbi smo toliko proti hrani, proti kmetu? Zakaj moramo kmetje stalno govoriti o hrani, o prehranski varnosti, o samooskrbi? Zakaj tega politiki ne razumejo? Ampak, zgleda, da se bo treba še bolj boriti, še bolj zahtevati, da dosežemo tisto, kar smo si izborili,« je prepričan Branko Tomažič, predsednik Komisije za kmetijstvo v Državnem svetu.

»Glejte danes se vrši dobesedno generacije genocid nad slovenskim podeželjem na slovenskem kmetijstvu. Genocid pravim. Vse birokratske ovire, vse okoljske ovire, vse je narejeno, kako ne bomo kmetovali, kako ne bomo pridelovali hrane, kako ne bomo kultivirali našo prelepo krajino in nenazadnje, kar je najhujša stvar, da smo zveri spustili po celi Sloveniji.«