Hanzi Mikl: »Pri nas v Avstriji ni variante, da se kaj takega zgodi!«

Kmetijstvo | 15.05.2023, 11:55 Robert Božič

Hanzi Mikl, ekološki kmet iz Ziljske doline, sicer direktor Koroške kmetijsko gozdarske zbornice je začuden, nad obsegom širitve območja t.i. okoljsko občutljivega trajnega travinja (OOTT) in načinom, kako se v Sloveniji uvaja območija z režimom Natura 2000. Pravi, da se v Avstriji kaj takega ne more zgoditi in pojasnjuje, da so pri njih vsi okoljski ukrepi Skupne kmetijske politike prostovoljni in se zanje kmet svobodno odloča. In zaradi tega nimajo težav z izpolnjevanjem naravovarstvenih ciljev.

Hanzija Mikla smo gostili v včerajšnji nedeljski kmetijski oddaji. Opozoril je, da so v Avstriji zavezani spoštljivemu dialogu s kmeti in se zavedajo, da »tukaj se ne gre za denar, ker en kmet s srcem in dušo kmetuje. To ni tako, da bi lahko od danes na jutri rekel, bom pa moje krave pustil, če ne smem več kositi ali pa če ne smem jih na pašo dat... Tu zadaj je celo življenje, so lahko tri ali 100 generacij žuljev... Treba je pazljivo postopati in jaz mislim, da imate (v Sloveniji) bistveno preveč okoljevarstvenih površin in okoljevarstvenih ukrepov in predpisov, ki so za kmete dejansko en velik problem. In mislim, da v tej količini, kot jih imate, dejansko niso potrebni, pravi Mikl.

Avstrijski pristop, ki spoštuje kmetovo delo in njegovo lastnino

V nadaljevnaju lahko preberete nekaj njegovih odgovorov, celotnemu pogovoru pa lahko prisluhnete v podcastu nedeljske Kmetijske oddaje.

G. Hanzi, kako ste kmetje na Koroškem zadovoljni z ukrepi Skupne kmetijske politike, ki bodo pri vas v Avstriji veljali v novem obdobju do leta 2027?

Kmetje so na začetku obdobja vedno malo nezadovoljni, ker jasno je, da so zahteve od periode do periode večje. Večje so zahteve celotne družbe, kar se marsikaterih ukrepov tiče, ampak sredstva ostanejo ista ali pa se zmanjšajo. Vedno je tako, da mora kmet vedno več narediti za isti denar in to vedno znova povzroča določeno nezadovoljstvo, kar čutimo tudi mi na avstrijskem Koroškem in potem so enkrat poljedelci malo bolj jezni in enkrat so živinorejci malo bolezni ali pa so večje zahteve za gorske kmetije in so ti bolj jezni ali pa tudi drugi... Zelo zadovoljen ob začetku novega programskega obdobja ni nihče, bi jaz to rekel.

Avstrija je te ukrepe, te rešitve oblikovala v dialogu s kmeti oziroma kmečkimi stanovskimi organizacijami. Kako ste vi videli ta proces?

Ta proces sem zdaj doživel že tretjič, ampak vedno je tako, da imamo vse Kmetijsko gozdarske zbornice v Avstriji (Koroška, Štajerska....) eno tako usklajevalno telo, ki sodeluje z ministrstvom. K oblikovanju ukrepov so povabljeni naši strokovnjaki na teh področjih in skupaj pripravimo potem ukrepe, ki so na koncu v avstrijskem programu Skupne kmetijske politike.

Sigurno je tako, da določene stvari oziroma ukrep pridejo z ministrstva, s katerimi nismo zadovoljni, ker se nam zdijo prezahtevni ali pretrdi ali karkoli drugega in v skupnem pogovoru jih moramo malo oljašati.

A sigurno je v vsakem novem obdobju, kot sem prej rekel, več okoljevarstvenih zahtev, vedno večji delež okoljevarstvenih ukrepov, več zahtev po biodiverziteti in tako naprej. To je en velik problem, ampak konec koncev se v dialogu zedinimo za en program in tega potem tudi skupaj prinesemo pred kmeta. Ta mora v tem programu najti ukrepe, ki jih bo lahko izvajal, če to želi, kljub temu da ima možnost da naprej kmetuje, če seveda to želi.

V Sloveniji imamo precej zapletov, ker dialoga ni bilo in so okoljevarstvene organizacije nekako izsilile rešitve, ki zdaj zelo omejujejo kmetovanje. Bi nam lahko povedali, kako ste recimo v Avstriji uspeli priti do rešitve tega zapleta?

To je precej dolgotrajen proces. Tudi pri nas je tako, da so zahteve okoljevarstvenih organizacij vedno večje, in bi radi vedno več, na čim hitrejši način, in bi moral kmet ne vem kaj vse še narediti...
Ja, prihaja do konfrontacije, a v skupnem dialogu znotraj ministrstva in z zbornico se skuša tudi ministrstvo »de facto« prilagoditi na eni strani kmetijskim potrebam in na drugi strani mogoče tudi okoljevarstvenim potrebam.

Ja ampak tako brutalno, kakor je to tukaj v Sloveniji, to pri nas ni možno. To pomeni ni možno, da bi oni vpeljali neke ukrepe, o katerih mi prej nismo vedeli in o katerih nismo prej govorili in se zmenili, kako bi lahko to naredili. In v tem je mogoče ena razlika.

To pomeni, da brez dialoga sigurno ne gre in dialog z zbornico je sigurno prva naloga enega ministra ali ministrice in to je sigurno tudi prva stvar, ki se jo naše ministrstvo zaveda, brez tega dialoga ne gre.

Ampak kmetje vedo da imajo izbiro, če se odločijo, da bodo v t.i. »okoljevarstvenem programu«, potem mora sedem (7) odstotkov svoje površine dati na razpolago za okoljevarstvene ukrepe in se tam naredi nekaj več za biodiverziteto in tam ni v ospredju proizvodnja ... To je tudi malo plačano, ampak, če tega ne želim, potem ne sodelujem pri okoljevarstvenih programih.

Da pa bi država vsiljevala in kmetu rekla, ti moraš tam zdaj dati vse površine na razpolago ali ti smeš šele avgusta kositi, to ne gre. To je vedno ena prostovoljna zadeva pri nas, to pomeni da se za to lahko odločim in potem dobim to tudi plačano ...

Na gorskih kmetijah je to zaradi tega v večjem obsegu, kjer so to pač kmetije, ki so bolj ekstenzivne, ki recimo samo dvakrat letno kosijo in imajo površine, ki jih lahko recimo malo kasneje kosijo. Nikakor pa ne gre za vse površine, ker sicer ne morejo pridelovati mleka, ali pa če imajo konje, ki so navajeni staro seno »žvekat«, ampak krava sigurno ne more dati dobrega mleka oziroma veliko mleka, če ima staro slamo, katero ti dobiš potem, če šele meseca avgusta prvič kosiš.

Kako pa v Avstriji rešujete recimo težave, če naravovarstveniki rečejo, da se razmere slabšajo, da se habitati slabšajo. Pri nas je to namreč izgovor, da se uvede obvezne režime in ukrepi niso več prostovoljni?

To je vedno taka diskusija. Stalno nam tudi očitajo, da se vse to slabša. Je pa pri tem vprašanje, kakšne raziskave imaš, kdo te raziskave dela in kako šteješ črve, če tako hočete, in tako naprej.

IN tukaj gre vedno za več vplivov. Jaz vedno rečem, okolje, ki ga imamo, smo jo v glavnem mi kmetje ohranili tako, da je še tako pestro, da imamo še toliko različnih vrst, trave, travinja in tudi insektov, ki jih imamo. In vpliv na vse to ni samo s strani kmetijstva, vpliv na insekte imajo tudi ceste, tudi promet tudi luči v mestu...poznamo svetlobno onesnaženje., ki je za insekte en velik problem.

In problematična je tudi košnja trat (ob hišah), ko se travo kosi vedno znova, ko zrase za en centimeter ... To je dosti površin, kjer bi tudi drugi, ne samo kmetje skrbeli za to (biodiverziteto)...

To pomeni, to je ena zelo kompleksna zadeva in ne samo kmetijska stvar. Kmetje se tega zavedamo in tudi vsakič več površine damo na razpolago. Samo mi ne živimo od tega, da proizvajamo metuljčke. Mi živimo od tega, da pridelamo hrano za ljudi, mi lahko damo ene površine na razpolago, samo potem mora družba to plačat, ker to ni potem privatna zadeva kmeta, ampak je to zadeva od nas vseh.

Če (kot družba) mislimo, da je to ena važna stvar, potem je treba za to tudi kmetu plačati in dostop do kmeta imeti, da ga prosimo, da to naredi in da ga naučimo, da to naredi in da z veseljem in s ponosom potem se tega drži.

Pač proizvaja metuljčke, namesto mleka in to ni problem, ampak ga je treba prostiti in ga je treba prepričati, da je tudi to pomembno, če mleka ne rabimo. Tudi metuljčki so najbrž važni, ampak to je stvar družbe, da to oceni. Ne moremo pa kmeta siliti in reči, ti lahko zdaj samo metuljčke proizvajaš in lahko torej prodaš krave.

G. Hanzi Mikl, kako ocenjujete zahteve slovenskih kmetov? Podpirate njihov protest?

Odkrito povedano, jaz jih popolnoma razumem. Če pogledam na tisti zemljevid, na tiste dodatne površine v rdeči barvi (širitev območja OOTT), potem je to ogromno površin in to pomeni defakto ogromno kmetij v ozadju in ogromno kmetov, ki tam kmetujejo in naenkrat jih država ali kdorkoli drug omejuje v njihovi dejavnosti.

In tu je bistvena razlika med Slovenijo in Avstrijo. Avstrija ima 15 odstotkov maksimalno teh površin, torej Natura 2000 in drugih zaščitenih površin. Vi imate pa že 38 mislim ali 40 in vi imate že cel kup medvedov in volkov, in meni se vedno smilijo slovenski kmetje, če morajo za vsako majhno površino ograje delati... To vse pomeni ogromno dela in ko nimaš zaslužka, potem razumem, da se kmetje na noge postavijo in rečejo, to pa ne pustimo več, dovolj je in tukaj jih dejansko podpiramo.

Odkrito povedano mi tega ne bi pustili ... če bi nam rekli, toliko procentov tvoje površine bomo pa zdaj vzeli v Naturo 2000 ... to ne se ne sme narediti s kmetom, ker oni so vedno skrbeli za okolje in tudi za hrano... Razumem jih in tega se ne sme narediti!

Kako ste pa vi v Avstriji uspeli prenesti območje občutljivega trajnega travinja na visokogorske pašnike? Kako, da kmetje še vedno lahko preorjejo neko površino v njivo?

Če se ti odločiš in zemljo obdeluješ recimo zdaj v okviru tistega okoljevarstvenega programa imaš tam notri še vedno možnost, da preorješ, če potrebuješ vse do ena hektarja dodatno k njivam, ki jih že imaš. Ampak, če je tako, da dejansko imaš prepoved, da ne smeš preorati, pa je to jasno prej, predenj se vključiš v prostovoljen ukrep.

In kmet reče: »Ja jaz bi rad v ta ukrep in ja vem, da ima ta ukrep predpogoj, da ne smem več uporabljati to ali ne smem več pasti (živine) ali ne smem več preorati.« Ampak potem mora to dobiti plačano ... To je torej na prostovoljni bazi.

To je plačano in to so projekti, ki se vodijo skupaj z naravovarstveniki na deželni ravni in se z njimi de facto zmenimo. Kot kmet imaš potem možnost se v te projekte prijaviti in potem oni pogledajo in rečejo, ja ta površina je pa za nas zelo zanimiva in potem greš ti v ta program in za to dobiš denar in to narediš svobodno in to narediš z veseljem in tudi potem si mogoče ponosen na to in potem šteješ sam metuljčke in kebre in razne druge hrošče in rečeš; »Jaz sem pa ponosen nase, ker sem res poskrbel za biodiverziteto, za razmnoževanje insektov in tako naprej...«

Ampak to ne more biti vsiljeno in to jaz opažam tukaj v Sloveniji prevečkrat, da je vse vsiljeno. Mislim pa, da je to stara tradicija komunizma, ko je pač država mislila, da je ona itak šefica nad vsem, nad vsemi zemljišči in da sme vsakemu reči, kaj je treba narediti in kaj ne.

In tukaj smo mi zelo občutljivi. Kmetje v Avstriji smemo sami odločati, katero drevo gremo sekati in ni tako, da mora en gozdar priti in reči »tega drevesa ne smeš ti posekati in onega lahko«.

To mi sami vemo in sami gledamo in skrbimo za to, da bo tudi moj sin imel še nekaj v gozdu za posekat in enako tudi moj vnuk. To pomeni, to je naš interes, da skrbimo, da bo spet takoj eno lepo drevo in mogoče, da bo tudi tiste vrste drevo rastlo, ki bo podnebne spremembe preživelo v bodoče.

Ampak to ni tako, da jaz rabim enega gozdarja, ki bo mene »učil,« to je pa v Sloveniji tradicija. In to tradicijo je treba enkrat prekiniti.

Pa vam na tej prostovoljni bazi uspe dobiti dovolj hektarov teh okoljsko pomembnih površin?

Sigurno, ker marsikdo je, ki reče, »jaz z mojimi majhnimi površinami ...« ali pa reče »itak nisem več poklicni kmet, nimam več živine, bom malo bolj ekstenziviral vse skupaj... bom ljubiteljsko obdelal moje površine ...« Potem da te površine v ta program in jih po pravilih oskrbuje.

Sigurno nam uspe dobiti površine, sigurno pa imamo tudi tu pa tam konflikte, ko bi uradniki in naravovarstveniki rekli »to pa to površino pa moramo nujno zaščititi in to rabimo in to je treba zdaj izpeljati...«

In ko imamo trde diskusije, ja in ko se skoraj tepemo, ampak to je še vedno na eni ravni, ko točno vedo, »da preko kmeta ne morejo. Ne morejo te prisilit, ker če boš ti mene silil, jaz tega ne bom delal!«

Celotnemu pogovoru s Hanzijem Miklom lahko prisluhnete v podcastu nedeljske kmetijske oddaje.