Otrok | (foto: Pixabay)
Mišljenje »bom sam« velikokrat pripelje še do večje stiske
Slovenija Petra Stopar
Psihologinja in psihoterapevtka transakcijske analize Špela Reš, ki dela pretežno z mladostniki, osnovnošolci in srednješolci, opaža razširjenost medvrstniškega nasilja, predvsem spletnega in psihičnega. Svetuje, da se starši z otrokom pogovarjajo o tem, kako se počuti v šoli, v razredu, predvsem pa, da mu prisluhnejo in njegovih besed ne minimalizirajo.
Splet po besedah psihologinje Špele Reš ponuja nov kanal za izvajanje spletnih zlorab, nasilja in kaznivih dejanj. »Pogosto je recimo spletno šikaniranje, žaljenje, ustvarjanje lažnih profilov, o osebi se grdo govori, se pravi, to je sigurno nekaj, kar spada pod spletno psihično nasilje. Med puncami recimo v praksi opažam, da gre za bolj subtilno obliko psihičnega nasilja, med fanti pa imamo tudi primere fizičnega nasilja, pretepov. Ravno prejšnji teden sem imela primer, kjer so sošolci in učenci iz osnovne šole še spodbujali tovrstno nasilje, tako da to me definitivno skrbi,« je dejala v pogovoru za Radio Ognjišče.
Ravno prejšnji teden sem imela primer, kjer so sošolci in učenci iz osnovne šole še spodbujali tovrstno nasilje, tako da to me definitivno skrbi.
Na podlagi strokovnih izkušenj ugotavlja, da so medvrstniškemu nasilju, nadlegovanju in zasmehovanju bolj izpostavljeni otroci ali mladostniki, »ki morda nimajo dobre podporne mreže prijateljev, so nekoliko osamljeni«. Bolj ranljivi so po njenih besedah otroci, ki doživljajo neke čustvene stiske ali pa otroci s posebnimi potrebami, »pa tudi, ko gre za doživljanje sebe, otroci, ki imajo bolj krhko samopodobo, ki se tudi težje postavijo zase«. Ali pa otroci in mladostniki, ki nimajo ustreznih strategij soočanja z neprijetnimi situacijami.
Na vprašanje, od kod izvira ravnanje povzročiteljev nasilja, pa je menila, da otroci, ki so nasilni, tudi to delajo iz neke lastne stiske. »Lahko je tudi model v družinskem okolju neustrezen, na primer, ko nekaj 'ni po moje', to dosežem s pomočjo nasilja ali pa izsilim, da nekaj dobim. Tako da tudi otroci, ki izvajajo nasilje, so pravzaprav lahko zelo ranljivi ali v nekih čustvenih stiskah,« je pojasnila.
Kako prepoznati znake medvrstniškega nasilja pri otroku?
»Verjetno bodo starši opazili neke spremembe v vedenju. Bodisi bo otrok začel odklanjati odhod v šolo bodisi bo imel težavo z odhodom v šolo, morda bo celo doživljal psihosomatske težave, bolečine v glavi, trebuhu, prebavne težave, ko je treba v šolo, ne bo hotel vstati iz postelje ... Razlogov za tako vedenje je seveda lahko več, a to je priložnost, da starši zadevo nekoliko raziščejo, se pogovarjajo z otrokom o tem, kako se počuti v razredu. Nekateri otroci čisto lepo povedo in sporočijo, če ne, pa mislim, da je kar na mestu, da se starši in tudi učitelji slišijo, preverijo, kako se otrok razume z vrstniki in vključuje v to mrežo vrstnikov.«
Kako naj se starši odzovejo, če je otrok žrtev medvrstniškega nasilja?
»Na prvem mestu je zelo pomembno, da kot starši prisluhnejo, da ne minimalizirajo v stilu 'ah daj, saj to ni nič, saj to smo vsi doživljali', ampak da dejansko dajo težo, če otrok poroča o tem. Če gre za primere kaznivih dejanj, kot so recimo grožnje, nasilništvo, spletne zlorabe, spletne spolne zlorabe, 'grooming' - to je pridobivanje otrok in mladostnikov, mlajših od 15 let, za spolne namene, so to kazniva dejanja, pri katerih je potrebno, da se starši obrnejo na policijo in prijavijo sum na zlorabo rabo ali nasilje. Sicer je pa zelo dobro tudi, da se povežejo s šolo. Večina šol ima pripravljene protokole, kako odreagirati v primeru medvrstniškega nasilja v živo ali spletnega medvrstniškega nasilja, da se žrtvi in nenazadnje tudi tistemu, ki je izvajal nasilje, s skupnimi močmi pomaga do boljših strategij komunikacije in odnosov.«
Kako se bo otrok zoperstavil nadlegovanju ali napadom s strani drugih otrok, je odvisno od starosti, a v svoji terapevtski praksi Reš vidi, da velikokrat otroci in mladostniki rečejo »bom sam to zrihtal« ali pa »se bom sam zmenil« in nikomur nič ne povedo. »Tako da je zelo pomembno in čisto v redu, da se otrok, ki doživlja nasilje, obrne k odrasli osebi. Lahko je to razrednik, učitelj, ki mu zaupa, starš, teta, stric, šolska svetovalna služba ali nekdo drug, če hodi recimo na kako svetovanje. Se pravi, da o tem spregovori. Se mi zdi, da mišljenje 'bom sam', pripelje velikokrat še do večje stiske,« je opozorila sogovornica.
