Marko Juhant: Niti ena šola v Sloveniji nima izobešene zastave, na kateri bi pisalo varna šola. Imamo pa varne točke po bankah.

Za življenje | 16.05.2023, 11:47 Nataša Ličen

V studiu smo se z Markom Juhantom, specialnim pedagogom, srečali po dveh mesecih, po več odmevnih dogodkih, ob katerih spet pretresamo odnos sodobne družbe do življenja, do soljudi in kako čustveno odporni smo.

Ko se vozimo po Sloveniji, koliko cerkvenih zvonikov vidimo? To je naša kultura. To je okolje, v katerem živimo, in ki mu pritiče določeno spoštovanje.

Ob Pohodu za življenje, ki je bil drugo marčevsko soboto prvič organiziran v štajerski prestolnici, smo z Markom razmišljali: o odgovornosti starševstva in kako se z njim soočajo mlajše generacije.

"Modni pogled na življenje nas danes spodbuja k neprestani, skoraj že pretirani rekreativni aktivnosti, k številnim dejavnostim, ki so v modi, k skrbi za zunanjo urejenost po trendih, neskončno zdravo je treba živeti. Ves ta cikel življenja se mi zdi, je premalo vpet v naravo in iz nje. Kako smo včasih spremljali otroci življenje? Učili smo se ga v naravi. Točno smo vedeli, kar se rodi in tudi umre. Pokopavali smo majhne živali, ptice in podobno, ki smo jih našli, v zemljo in vedno na drobno gomilo prsti zasadili palici v obliki križa. Simbol, ki nas je opomnil, da tam nihče ni brskal. Vladalo je spoštovanje. To je bilo sveto.

Tega danes ni več toliko. Otroške igre so drugačne. Se še kje igrajo pokop? Za marsikoga bi to danes zvenelo morbidno. Mnogi so v zadregi, če bi otroka sploh vključili v slovo bližnjega ali znancev, ali ga peljali na pogreb. Gre za vprašanje okoliščin, v kakšnem stanju je pokojni in kako močna je prizadetost ljudi, ki so otroku blizu.

Smo ena od precej starih družb v Evropi. Zakaj? Mladi nimajo otrok. Sprašujemo se, kaj je šlo narobe? Ena od stvari, ki jo vidim, da močno preveva, so visoka pričakovanja. Najprej razmeroma dober zaslužek, stanovanje in potem šele misel na otroka. Pri mojih dvajsetih ni šlo tako, ko se je rodil otrok smo šele začeli iskati prostor. Do takrat pa živeli skupaj, pod isto streho večgeneracijsko. Pogosto so ob pomoči vse družine gradili hišo, si urejali ali obnavljali stanovanje. Danes pa velja navidezna samostojnost, jemlje se kredite za mnoge stvari, za stanovanje in da bi ustvarili družino, pa potem pogosto zmanjka. Druga tema je tudi zaupanje v partnerja. Karkoli je že v modi, tisto danes potegne. Precej hitro se partnerstva razidejo, spodbujeni so tudi zaradi takšnega vsesplošnega trenda."

V življenje dveh ali več oseb vstopajo videi, gledamo jih, kako živita ali živijo, kako se prepirata, kako usklajujeta ideje in če ne gre, gresta pač narazen. Tudi, če imata otroka. Nič takšnega, to danes vsi počno. Takšna sporočila dobivamo.

Ja, in to je težava. Se torej čuditi strahu pred novim življenjem in odgovornostjo zanj? Po drugi strani pa se bojimo tudi naravnega zaključka. Kar se enkrat začne, se tudi konča. Večkrat sem bil priča, ko svojci niso zmogli izpustiti svojih domačih. Zaupajmo si. Odrasli mladim in obratno. To je temeljni odnos in pravi razvoj ljubezni staršev do otrok in obratno."

Ki pa ga je treba graditi.

"Ko je otrok še majhen, smo iz primarne ljubezni, ki jo čutimo, iz popolne predanosti otroku, ki je odvisen od nas, pripravljeni zanj narediti vse. Ko odraste, smo zanj pripravljeni narediti vse iz spoštovanja, ki ga čutimo, zaradi tega, kar je naredil iz sebe in kar še bo. Ko bo meni hči rekla, čas je, da nehaš voziti avto, bom to spoštoval in jo brez ugovora ubogal, ker ji zaupam. Vem, zaradi odnosa, ki sva ga zgradila, da bo presodila, kot bo zame in za okolico edino prav."

Vzgoja.si. 

Priče smo nespoštovanju na več nivojih. Kakšen je zgled odraslih?

"Najlažje je popljuvati, se norčevati iz nečesa, kar je drugim sveto, ker nimaš neposrednega tožnika, oziroma nekoga, ki te bo preganjal. Saj vemo, če nekoga osebno žalimo pa se lahko zgodi, da bomo toženi in za dejanje odgovarjali, a ne?

Pod pretvezo svobode izražanja si dovolimo neprimeren izraz nestrinjanja.

"Spomnimo se francoskih časopisov, risb in komentarjev, ki so zelo razburili arabski svet. Če me kaj žuli, se je tega treba lotiti korektno, primerno kulturi in na način, ki je sprejemljiv do vseh. Če smo pozabili, kaj je naša kultura, poglejmo okrog sebe med vožnjo z avtomobilom, koliko cerkvenih zvonikov vidimo? Hitro bomo ugotovili, da je to kultura, v kateri živimo, ne glede na to, ali jo cenimo, jo prakticiramo, poznamo krščanstvo ali ne. To smo, to je naša kultura, okolje. In, temu okolju pritiče določen način obnašanja, vedenja, temu rečemo splošna kultura. Splošna kultura je tudi, da ne moremo iti samo v zgornjem delu kopalk ali s sladoledom v cerkev.

Individualno se umakne kolektivnemu.

Točno tako. Žal imamo ljudje zelo kratek spomin, pozabljamo kako je nekdo v preteklosti že deloval v javnem življenju, kakšna osebnost je, kaj že ima za seboj, mi pa jim še kar dajemo priložnost. Takšne osebnosti imajo velik vpliv tudi na mlajše, ki se jih lahko morda še hitreje prepriča, ker nimajo drugih izkušenj. Takšni ljudje tudi hitro najdejo skupine, ki jim sledijo in to je problem."

Pištola kot igrača je težava, ker z njo otrok meri v drugega. Ni nedolžno. Tudi igrice, ko gre v njih za preživetje, kdo bo koga. Zmaga tisti, ki odstrani druge. Se vam ne zdi sprevrženo?

Kako se pogovarjati o nasilju, o reševanju sporov?

"Prvo opozorilo je vedno enako, naj vas ne skrbi, kaj boste rekli otrokom, itak vas ne poslušajo. Skrbi naj vas, kaj počnete, ker vas opazujejo. Zgled je najtežji, vendar najučinkovitejši način vzgoje."

Starši otrokom postavljajo meje. Starši so in vedno bodo odgovorni za to. Šola lahko obesi svoje programe le na tiste kljukice, ki so jih starši pri otrocih že pripravili. Če otrok ne pozna zdravih meja, učitelj ne bo zmogel prodreti z novimi spoznanji, ker jih nima kam umestiti.

Pred pol leta mislim je bilo tudi v Sloveniji, ko je otrok prinesel v šolo pištolo. Pa se je kaj zgodilo?, ne rekli so, to ni nič posebnega. Otrok je le sledil navodilu učiteljice, ki je rekla, naj v šolo prinese nekaj, kar mu je najbolj všeč. Aha. 

Zdaj smo seveda bolj pozorni na to zaradi tragedije v Srbiji. Mislim, da se bo problem nadaljeval. Ker ne znamo postaviti meja. V šolah bomo spet vse obesili le na preventivo. Pomembna je tudi kurativa, ne samo preventiva. Še vedno nimamo slovenske šole, ki bi imela zunaj zastavo, na katero bi pisalo varna šola. Imamo pa varne točke po bankah, imamo varne točke marsikje, na občutljivih mestih, kjer je največ otrok, pa nimamo varnih točk?"

Marko Juhant je avtor številnih knjig, med bolj branimi na področju vzgoje in sobivanja, najdete jih na naslovu: Vzgoja.si