Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Alen SalihovićAlen Salihović
Starejši z demenco, slika je simbolična (foto: Michael / Pixabay)
Starejši z demenco, slika je simbolična | (foto: Michael / Pixabay)

Ata, saj imamo že vse pripravljeno za pogreb, si pa ja ne boš zdaj premislil!

Naš pogled | 20.06.2023, 14:10 Marjana Debevec

Smisel življenja, trpljenja, napora, sočutja, solidarnosti in ljubezni. In smisel pešanja moči, umiranja in smrti. To so večna vprašanja, ki se odpirajo še posebej danes, ko bi nekateri na vsak način hoteli uzakoniti smrt na zahtevo. Zakon ji lepo pravi: prostovoljno končanje življenje. V resnici gre za samomor z medicinsko pomočjo.

Tematika odpira številna etična, moralna, antropološka, verska in globoko človeška vprašanja, na katera po mojem ne bi smeli iskati plitkih političnih odgovorov obrnjenih v levo ali desno. Preveč notranje nas vse zadevajo, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju smo: ali v prekipevajočem otroštvu, odraščanju in iskanja svojega mesta pod soncem, mladosti in oblikovanju prihodnosti, preizkušnjah, zrelosti ali ostarelosti. Vsi smo del ene same človeške družine in do vprašanj, ki sem jih navedla na začetku, bi morali pristopati spoštljivo. Naj tokrat nanizam samo nekaj izzivov, ki jih pred nas postavljajo.

Za nas kristjane je jasno, da je prekinitev človekovega življenja, v kateremkoli obdobju – tako med nosečnostjo ali pa pred smrtjo – greh in nekaj nedopustnega. Življenje je Božji dar in kot takšno sveto in nedotakljivo.

Je pa znati treba to tudi osmisliti. Sodobnemu človeku namreč ničesar ne pomeni več beseda greh. Kakšen smisel ima životarjenje, ko moči pešajo? To je le eden od argumentov zagovornikov zakona o samomoru s pomočjo.

Zato je treba iskati antropološki smisel obdobja ostarelosti in umiranja. Antropolog dr. Jože Ramovš je takole poudaril za naš radio: »Če srednja in mlada generacija ne oskrbuje otrok, če ne oskrbuje bolnih, ostarelih in onemoglih, ne razvija empatije, solidarnosti, ljubezni, pomoči, dobrote. Ta se namreč ne razvija kognitivno s pridiganjem ali govorjenjem, predavanji, pisanjem, branjem, poslušanjem radia in televizije, ampak samo v praksi pri pomoči otroku, bolnemu, ostarelemu in pri sodelovanju,« poudarja dr. Ramovš in dodaja:

»Lahko sem bil mentor pri številnih diplomskih nalogah in ljudem pomagal en košček, vendar je to mimogrede pozabljeno. Če sem pa kot starček pri pešanju dober učitelj, hvaležen učitelj, bom tistim, ki me bodo oskrbovali, ki mi bodo menjali plenice, če bo to treba, če ki me bodo hranili več let, mentor, učitelj v najvažnejši lastnosti, ki je človek in človeštvo ima in to je empatičnost, solidarnost, srčna dobrota.« Tudi v tem je smisel staranja, ki vodi v zrelost.

Je pa včasih trpljenje, ki ne pomeni le fizične bolečine, ampak tudi duhovno in duševno, lahko nevzdržno. Zdravnica Meta Rus je o svojih izkušnjah dela na Onkološkem inštitutu zapisala, da je na vsake toliko kdo od pacientov (ali svojcev!) prosil za »injekcijo«, s katero bi bolniku predčasno končali kalvarijo.

»Vpričo teže trpljenja je bilo izredno težko najti besede za odgovor. A te so bile pogosto nepotrebne, ključno je bilo prisluhniti in ugotoviti, katera stiska je v ozadju, kateri simptom v ospredju ... In ko smo jih naslovili, se je pogosto vrnila tudi volja do življenja, za drobne svetle trenutke v dnevu. Ne morem si predstavljati, kaj bi takšna prošnja pomenila, če bi bila evtanazija ena od legalnih možnosti ali morda celo pravica,« je še zapisala zdravnica Meta Rus.

Po izkušnji vseh klicev na pomoč, izraženih skozi željo po evtanaziji, se ji zdi žaljivo govoriti o avtonomni odločitvi trpečega bolnika za predčasno končanje življenja. »Človek prosi kruha, dali bi mu pa kače! Tiste največje stiske, ki so preplet telesnih in duševnih simptomov ter eksistencialnih kriz, je verjetno res težko ubesediti, lažje je pač prositi za »injekcijo«., je zapisala dr. Rus.

Tu mi prihaja na misel primer s. Emanuele Žerdin, ki je doga leta delala v Hospicu. Povedala je za primer gospe, ki je prišla k njim potem, ko je že plačala v Švici samomor z medicinsko pomočjo. Mesec dni, ki ga je preživela pri njih, jo je popolnoma spremenil in nikoli več ni pomislila, da bi si vzela življenje. Mnogi so imeli v teh zadnjih dnevih, tednih ali mesecih možnost, da so se spravili s seboj in s svojimi bližnjimi. Kako bi bili oropani za nekaj najbolj dragocenega, če bi jim bilo to odvzeto!

Po drugi strani je treba imeti tudi modrost izpustiti življenje iz rok, ko se naravno izteka in ga ne podaljševati v nedogled z invazivnim zdravljenjem in priklopi na aparate. Lep zgled za to nam je dal sv. papež Janez Pavel II. Ko so mu zdravniki rekli, da nimajo več kaj storiti, se je želel vrniti domov v Vatikan, kjer je tudi mirno umrl.

Argument zagovornikov samomora s pomočjo ali tudi evtanazije je ta, da mora imeti človek pravico avtonomno odločati, kdaj bo umrl. Dr. Meta Rus je o tem takole zapisala: »Vse, ki v razpravah o evtanaziji govorijo o abstraktnih konceptih avtonomije, bi z veseljem povabila, naj pridejo za nekaj časa delat s paliativnimi bolniki (obstaja možnost prostovoljstva v hospicu); da vidijo, kaj pomeni ta avtonomija.«

Pa tudi, zakaj uzakoniti nekaj, kar si želi peščica ljudi, in bi to potem vodilo v spolzek klanec, po katerem že drvijo države, ki so evtanazijo uzakonile? Samo spomnimo: najprej za hudo bolne pred smrtjo, potem za trpeče, potem za duševno bolne in dementne, potem za otroke in potem za vse tiste, ki so pač naveličani življenja.

Po eni strani se kot družba z vsemi silami borimo proti samomoru, po drugi strani pa ga uzakonimo. Kakšna je razlika? Se zavedamo, kakšen nesmisel je to?

Zagovorniki zakonodaje, ki vodi v kulturo smrti, trdijo, da ni zlorab. Statistika in izkušnje govorijo drugače. Pa tudi tisti, ki sami podpišejo za evtanazijo, ni nujno, da si jo v resnici želijo. Spomnim se primera gospoda iz Belgije, ki je podpisal, dan pred evtanazijo pa si je premislil. Pa so ga domači pregovorili: češ, ata, zdaj imamo pa že vse pripravljeno za pogreb... Čutite dih kulture smrti?

Število evtanazij se poveča pred počitnicami. Naključje, ali strah starejših, da bi bili v breme svojim domačim?

Pomislimo tudi na številne zdravnike, ki so na Nizozemskem, ki je prva uzakonila evtanazijo, storili samomor. Nahrbtnik storjenih evtanazij je bil preprosto pretežak.

Zanimivo je, da so proti evtanaziji v državah, ki so jo že uzakonili tudi tisti, ki ji sicer ne nasprotujejo izrecno samomoru s pomočjo. Profesor na fakulteti za socialno delo Univerze Britanske Kolumbije v Vancouvru in direktor Kanadskega inštituta za vključenost in državljanstvo dr. Timothy Stainton, ki je tudi strokovnjak za vprašanja invalidov, opozarja, da so začeli polzeti po spolzki strmini.

"Več ljudi z invalidnostjo, ki so zaprosili za pomoč pri končanju življenja, je jasno povedalo, da so to možnost izbrali, ker bi bili sicer obsojeni na življenje v ustanovi," je povedal dr. Stainton. "Za smrt se niso odločili, ker bi doživljali trpljenje, temveč zato, ker niso dobili ustrezne podpore v skupnosti."

Smo na razpotju. Vprašanje je, ali bomo popustili enostavnim rešitvam in zapadli v kulturo smrti brez povratka, ali pa se bomo zavzeli z vsemi močmi, se posvetili sočloveku in iskali načine, kako biti bolj človek, bolj ljudje. Samo tako bomo širili kulturo življenje – kajti, ne pozabimo, vsako, prav vsako človeško življenje je sveto.

Naš pogled
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...