Na Ritmu srca bo zapel tudi zaposlen v Slovenski vojski

Festival Ritem srca 17. 05. 2023, 10:16 Mirjam Judež

Miha Novak je leta 2020 z ženo Jero na Ritmu srca prepeval Daj mi jesti, daj mi piti, žena se je že leto pred tem udeležila festivala, letos pa bo zapel sam. Ritem srca spremlja še ko je bil Ritem duha.

Kaj te pritegne pri festivalu?

»Dobre pesmi, ki imajo težo, so povezane z duhovnostjo. Lepo mi je prepevati pesmi, ki so mi všeč in so duhovne, kot molitev, razmišljanje.«

Mnoge pesmi dobijo izzven v župnijskih mladinskih zborih. Tudi ti si bil del enega takšnih.

»Bili smo mladinski zbor Sidro, a zaradi obveznosti nisem več njegov član. V tistih najstniških letih, ko so bile maše nezanimive, je bila sodobna krščanska glasba most, lepilo, da smo ostali blizu Cerkvi. Te duhovne pesmi so me nagovarjale veliko bolj kot pridiga in mi pomagale pri duhovni rasti.«

Si pastoralni asistent v Slovenski vojski. Ali pri svojem delu vzameš kitaro v roke, zapoješ, zaigraš?

»Ja, ljudje radi vidijo, če kdo kaj zapoje. V vojski ne poznajo ritmično duhovne glasbe, ampak kitare so vedno veseli.«

 

Več o festivalu tukaj.

 

Letošnja pesem je neke vrste osebna pripoved, zgodba: Po vodi pridi bos.

»Pesem je zelo enostavna. Oživi odlomek na Genezareškem jezeru, ko so učenci brez Jezusa v čolnu, nevihta, pride Jezus po vodi, povabi Petra, naj prikoraka, Peter gre, pade noter, Jezus ga potegne ven … Pesem je zrasla na moji enoletni izkušnji strahu. Pred malo več kot letom dni je na kmetiji, kjer sem odraščal in na kateri zdaj živijo moja starša in brat, v enem popoldnevu pogorel hlev, prišlo je do samovžiga. Živali so rešili, ostalo je bilo treba podreti. To je bil tragičen trenutek za celo družino. Včasih čutiš, da hodiš po trdnem makadamu, misliš, da bo korak trden, pa naenkrat stopiš med dve ledeni plošči, naslednji trenutek že plavaš, se utapljaš in grgraš vodo. Koliko strahu, resnih, realnih vprašanj se je prebudilo ob tem dogodku … To me je zelo zaznamovalo.

Po lepi slovenski navadi ljudem v stiski radi priskočimo na pomoč. Ogromno ljudi je fizično pomagalo: prinašali so hrano, tudi denar, največja podpora pa je bila, da so podelili svoje težke zgodbe, ko so sami padli v jamo strahu. Začel sem opazovati, koliko je strahu v nas, ljudeh, kako ga skrivamo, živimo, se borimo z njim. To je bila ena podlaga. Druga podlaga pa je moje delo. Delam kot psihoterapevt, veliko se ukvarjam z mladimi fanti. Skupaj odkrivamo, koliko imajo strahov. Ne govorim o boječnosti, preplašenosti, trepetavosti, ampak veliko nas nosi v sebi en globok, resen strah, ki se ga včasih zavedamo, dostikrat pa ne. Strah je močen, stisne telo kot en judoist, te pribije, da ne moreš dihati. Ko se s tem ukvarjam v svoji praksi, pri delu s skupinami, hitro pridemo do vprašanja, kako se spopadati s strahom. Dá se pomagati z raznimi psihoterapevtskimi strategijami, s pogovorom, da se odpremo človeku, ki nam zaupa, ampak ta moč, milost, ki jo ima Jezus, ko vstopi v ta naš strah, je kot bi posvetil žarek skozi temne oblake. Te moči pa nima noben terapevt.«

Ti kdaj čutiš Božji izziv, da želi, hoče, da stopiš v neznano, da drzno stopiš nekam in se predaš, kar bo, pa bo?

»Ponavadi ne čutim tega kot Božji klic. Jaz to začutim kot strah, to pa še ne pomeni, da nisem poklican. Mogoče strah odkriva nekaj, kar je vredno. V zadnjem letu me je bilo večkrat strah. Enkrat sem se pogovarjal z bratom, česa me je strah, pa je rekel: Zapoj si refren svoje pesmi! Grem v avto, si zapojem refren, pokličem Jezusa. Ta žarek, ko Jezus posveti, je tisti, ki mi kaže mojo poklicanost. V smislu: Nič hudega, če te je strah, saj bo!«