Štefan IskraŠtefan Iskra
Marko ZupanMarko Zupan
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Nadškof Stanislav Zore pred Marijinim svetiščem na Zaplazu (foto: Nadškofija Ljubljana)
Nadškof Stanislav Zore pred Marijinim svetiščem na Zaplazu | (foto: Nadškofija Ljubljana)

Nadškof Zore na Zaplazu: Včasih tako ihtavo iščemo krivca za vse, kar se dogaja, da se vsa politika spremeni v nasprotovanje

Slovenija | 27.05.2023, 11:27 Petra Stopar

Ob godovnem prazniku in 100. obletnici rojstva blaženega Alojzija Grozdeta so se romarji zbrali na Zaplazu, kjer so njegove relikvije. Zbrane je v pridigi nagovoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Vprašal se je, kaj Grozde na poseben način govori za naš čas: »Najprej, da moramo življenje vzeti v svoje roke. Da moramo prevzeti odgovornost za svoje življenje in za svoja ravnanja.«

Objavljamo nadškofov nagovor s slovesne svete maše v celoti:

Spoštovani gospod škof Andrej in vsi cenjeni bratje škofje, dragi bratje duhovniki in diakoni, drage sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi ministranti, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi mladi, ki ste morda na Zaplazu že od sinoči, ko ste peš priromali iz Mirne ter noč prečuli v molitvi, pesmi, slavljenju in premišljevanju, dragi častilci Matere Božje na Zaplazu in blaženega Alojzija Grozdeta, dragi bratje in sestre.

Na Zaplazu, kjer počivajo relikvije blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, smo se zbrali ob 100-letnici njegovega rojstva in ob 80-letnici njegove smrti. Rojen je bil namreč na današnji dan leta 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu. 27. maj pa je tudi dan, ko se mučenca Grozdeta spominjamo v bogoslužju Cerkve. Danes je njegov god. Mučeniško smrt pa je pretrpel 1. januarja 1943.

Zato nas danes prevevata hvaležnost in veselje. Ne hvaležnost in veselje nad njegovim mučeništvom, pač pa hvaležnost in veselje nad njegovo življenjsko držo, nad jasnostjo njegovih pogledov in pokončnostjo njegovega krščanstva, nad zvestobo Kristusu in njegovemu evangeliju v ugodnih in neugodnih okoliščinah, kakor pravi sv. Pavel v Drugem pismu Timoteju.

Ko se spominjamo naših mučenih bratov in sester, navadno rečemo, da so darovali svoja življenje za Kristusa, za vero, za evangelij ... Vendar ta govorica lahko nekoliko zamegli resničnost, ki jo razodeva vsako mučeništvo. Mučeništvo ima namreč dve plati medalje; na eni strani je smrt zaradi zvestobe Kristusu, na drugi strani pa je zločin umora.

Predstavljajte si še ne dvajsetletnega fanta. Polnega moči, polnega načrtov, široko zazrtega v prihodnost. Obdarovan s talenti. Ni mogoče, da bi ta mladenič ne hrepenel po življenju, ne bil vesel življenja. V njem ni bilo nobene naveličanosti, da bi odložil življenje, kakor slišimo danes, da bi bilo najbolje, da bi v določenih okoliščinah preprosto odložili življenje in umrli. Ne, Lojze Grozde je rad živel, kakor je z veseljem živelo še toliko mladih in manj mladih ljudi, ki so v tistih časih – še en nesporazum – izgubili življenje; ne, nič niso izgubili življenja, ni kar nekje padlo z njih ali iz njih, ampak so jih umorili. Vzeli so jim življenje. Hoteli so, da bi se odpovedali Bogu, veri in Cerkvi. A mučenci tega niso mogli in niso hoteli storiti. Zato so jim vzeli tisto, kar so jim mogli vzeti; vzeli so jim življenje. Kajti Boga, Kristusa, Marije in vsega svetega, kar so nosili v srcih, jim niso mogli vzeti. Tega, kar nosimo v srcu, nam nihče ne more vzeti, če sami tega ne izročimo. Lahko nam vzamejo srce, tega pa, kar je v srcu, nam ne morejo vzeti.

So se bali smrti? Prepričan sem, da so se. Tako kakor njihov brat in odrešenik Jezus Kristus. Najbrž je vsak mučenec pred smrtjo skupaj z Jezusom molil: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene« 26,39), in dodal: »vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,39).

Koliko molitev za Božje odpuščanje je bilo izmoljenih, zašepetanih ali samo zaječanih na moriščih po naši Sloveniji. Te molitve za odpuščanje so trenutki in dejanja veličastne zmage ljubezni nad sovraštvom in nasiljem. 

Podobno sta se v vsakem mučeništvu srečala podivjana krutost in odpuščanje. Mučenci, ki so umirali iz zvestobe Kristusu, so bili v uri trpljenja in umiranja zazrti v svojega Gospoda in so tudi sami ponavljali molitev, s katero je Jezus prosil za preganjalce: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Koliko molitev za Božje odpuščanje je bilo izmoljenih, zašepetanih ali samo zaječanih na moriščih po naši Sloveniji. Te molitve za odpuščanje so trenutki in dejanja veličastne zmage ljubezni nad sovraštvom in nasiljem. Ko se je zdelo, da gospodari in vlada nasilje, ko se je zdelo, da sta človečnost in usmiljenje izginila, da ju ni več, se je prav po teh molitvah uresničevala misel protestantskega teologa Dietricha Bonhoefferja, ki je bil tudi sam žrtev nacističnega nasilja. On je namreč povedal, da je sovražnika treba ljubiti zaradi tega, ker mu to vrača človečnost. Človek, ki sovraži, se na vso moč razčloveči. Ko pa ga jaz kljub njegovemu sovraštvu ljubim, mu vračam človečnost. In kaj more biti večja ljubezen, da prosiš usmiljenega Boga za odpuščanje za tiste, ki te ubijajo. V mučeništvu so sovraštvo, nasilje in divjanje peklenskih sil poraženi.

Na koncu pa mučenec v resnici podari svoje življenje, vendar ne krvnikom, ampak ljubečemu Očetu: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Ljubezen se izroči Očetovi ljubezni, življenje se podari Njemu, ki je »Gospodar, ljubitelj življenja« (Mdr 11,26).

Trdno sem prepričan, da je tako umiral tudi današnji godovnjak, mučenec Alojzij Grozde. Kakor je za Kristusom hodil skozi svojih dvajset let, v nevihtah in viharjih, v stiskah in preizkušnjah, pa tudi v zasanjanosti in v poeziji, se je tudi v urah mučeništva oziral v Jezusa, ki mu je dajal moč za zvestobo.

Kaj nam Grozde na poseben način govori za naš čas? Najprej, da moramo življenje vzeti v svoje roke. Da moramo prevzeti odgovornost za svoje življenje in za svoja ravnanja. Danes je skoraj da samo po sebi umevno, da za vse, kar se nam dogaja, poiščemo krivca nekje zunaj nas samih. Za moje težave in neprijetnosti so krivi moji starši, moji bratje in sestre, moje okolje ... Kdo bi mogel zajeti vse krivce, na katere prelagamo svoja bremena.

Koliko je tega danes v naši družbi in v naši politiki. Včasih tako ihtavo iščemo krivca za vse, kar se dogaja, da se vsa politika spremeni v nasprotovanje, in namesto, da bi iskali rešitve in si prizadevali za skupno dobro za vse, se nam dogaja, da smo priče zgolj zagrizenemu nasprotovanju.

Grozde je ravnal drugače. Upravičeno bi bil vse življenje zagrenjen, ker se je rodil kot nezakonski sin; ker se je njegova mati pri njegovih štirih letih poročila, očim pa ni maral slišati za njega, je živel pri teti, ločen od matere. Kako jo je pogrešal. Najbrž je velikokrat jokal, ker je pogrešal njeno ljubezen. A vse to se v njem ni razraslo v zavračanje ali celo mržnjo do očima, do matere, pa tudi do ljudi, ki niso znali vedno sprejemati tega otroka. Ob svoji teti in njeni skrbi je mogel razvijati svoje talente in dokazati odlične študijske sposobnosti. Ena teta in njena ljubezen je dovolj, da se človek ne zapre vase, ampak se odpre življenju. Pravzaprav bi moralo vsakemu izmed nas zadoščati, da te ima nekdo rad in ti to pokaže, da bi se mogli razcveteti z vsemi našimi sposobnostmi.

Danes, v tem času diktature strpnosti, lahko začnemo dobivati občutek, da živeti vero pomeni s svojo vero vznemirjati tiste, ki ne verujejo. V imenu lažne tolerance začnemo svojo vero omejevati na cerkev in morda še na stene našega doma.

Druga lastnost, s katero nas danes nagovarja Alojzij Grozde, je jasnost njegovih misli in pogledov. Vse je presojal skozi Kristusa in njegov evangelij. To je tudi za nas najodličnejše merilo. Jezus je svojim učencem povedal, da je »prišel zato, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Zato nas zvestoba Kristusu vedno vodi v življenje. V tej luči lahko zelo hitro spoznamo, kaj je naklonjeno življenje, dobrim odnosom med ljudmi, medsebojnemu spoštovanju, skrbi za skupno dobro, pa tudi kaj življenju nasprotuje, kaj ga omalovažuje ali uničuje. Odkar je bil na našo zemljo pahnjen zmaj, stara kača, ki je oče laži, je nadvse pomembno, da nam oči in misel razsvetljuje luč evangelija, da moremo spoznati, kaj je dobro in kaj je laž.

Jasnemu spoznanju pa mora slediti tudi ravnanje. Grozde je bil zgled mladega kristjana, ki se je odločil za Kristusa, ki je v evharistiji odkril Sonce svojega življenja. Tega Kristusa je oznanjal z vrednotami, ki jih je živel dosledno, in skušal k Bogu pritegniti čim več svojih vrstnikov.

Prav ta Grozdetova drža je v našem svetu zelo pomembna. Danes, v tem času diktature strpnosti, lahko začnemo dobivati občutek, da živeti vero pomeni s svojo vero vznemirjati tiste, ki ne verujejo. V imenu lažne tolerance začnemo svojo vero omejevati na cerkev in morda še na stene našega doma. Spreobrnjeni jud maroškega porekla Gad Elmaleh, ki je postal katoličan, nas uči drugače. Pravi, da kristjanom preprosto primanjkuje verskega ponosa. Ima prav. To velja tudi za nas. No, Alojziju Grozdetu zdravega krščanskega ponosa ni manjkalo. Zato se ni skrival, ampak je veselo živel svojo vero in tako vabil h Kristusu tudi vrstnike.

Spoznal je, da »današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov,« kakor je v zadnjem letniku gimnazije povedal tri tedne pred svojo mučeniško smrtjo. Blaženi Alojzij Grozde, izprosi nam jasnosti, pokončnosti, zvestobe in svetosti v hoji za Kristusom.

Slovenija
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...

Eva Golob (photo: ZSPM) Eva Golob (photo: ZSPM)

Eva Golob: Ponosni na podeželske korenine

»Vsako leto pripravimo zelo pester program skozi celo leto in številni naši dogodki so tradicionalni. Eden takih je državni kviz Mladi in kmetijstvo, ki bo (danes) v Velikih Laščah potekal že ...