Bl. Lojze Grozde | (foto: Župnija Mirna / Robert Hladnik)
Nadškof Hočevar o Grozdetu: Nihče ni smel vedeti …
Utrip Cerkve v Sloveniji Petra Stopar
Na današnji dan obhajamo 100. obletnico rojstva bl. Alojzija Grozdeta, medtem ko je 1. januarja minilo 80 let od njegove mučeniške smrti. Ta veliki življenjski in mučeniški jubilej Škofija Novo mesto in celotna Cerkev v Sloveniji obeležuje z Grozdetovim letom pod geslom »Luč je, ki šel sem za njo«, ki je verz ene od njegovih pesmi.
Bl. Lojze Grozde, dijak, mučenec, se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah, v župniji Tržišče. Bil je član Katoliške akcije, voditelj Marijine kongregacije, vnet častilec evharistije ter Jezusovega in Marijinega srca in to češčenje z veliko gorečnostjo širil med svojimi sošolci in vrstniki, ker je hotel čim več mladih pritegniti h Kristusu, je za Radio Ognjišče ob stoletnici Grozdetovega rojstva spomnil postulator postopka za kanonizacijo mag. Igor Luzar.
»Njegovo dosledno in vzorno krščansko življenje je bilo zakoreninjeno v zakramentu sprave in evharistiji, ki jo je tako lepo v svoj duhovni dnevnik zapisoval in poimenoval 'evharistija – sonce mojega življenja'. Na Mirni so ga 1. januarja 1943 pod krivo obtožbo umorili partizani. Tako je pretrpel mučeniško smrt, ki so mu jo prizadejali iz prezira do vere. Za blaženega je bil razglašen 13. junija 2010 na evharističnem kongresu v Celju, leto kasneje pa smo njegove relikvije – posmrtne ostanke – slovesno prenesli v Marijino svetišče na Zaplazu, kjer počivajo v stranski kapeli,« je dejal.
Ob 50. obletnici Grozdetove smrti je Nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Prošnjo za začetek postopka je na nadškofa Alojzija Šuštarja leta 1992 naslovil takratni salezijanski inšpektor, nadškof Stanislav Hočevar. Danes je »hvaležen Bogu in Cerkvi na Slovenskem, da smo začeli ta nadvse pomemben proces in bl. Alojzij Grozde je poseben navdih za našo Cerkev, za naš narod, za našo državo, ker po mojem mnenju živi tisti integralni humanizem, o katerem so pisali francoski filozofi«. Nadškofa je presenetilo, da smo Slovenci od Boga prejeli tak dar: »Lojze Grozde, rojen v tako velikih težkih zunanjih okoliščinah in revščini, je pravzaprav predstavnik tega celovitega duhovnega bogastva. Lahko bi rekli, da jo nosilec prave slovenske identitete v vsakem najbolj žlahtnem pomenu besede, to se je zares pokazalo, in pravi čudež je, da je tako hitro prišlo tudi do beatifikacije.«
Lojze Grozde, rojen v tako velikih težkih zunanjih okoliščinah in revščini, je pravzaprav predstavnik tega celovitega duhovnega bogastva. Lahko bi rekli, da jo nosilec prave slovenske identitete v vsakem najbolj žlahtnem pomenu besede.
Po nadškofovem mnenju v kontekstu današnjih dogodkov lažje razumemo, kakšne trenutke je slovenski narod doživljal takoj po osamosvojitvi. Kot predstojnik salezijanske skupnosti je bil takrat odgovoren za pastoralo mladih, Grozde pa ga je posebej navdihnil zaradi dveh razlogov: »Zelo me je bolelo, da sem kot osmošolec osnovne šole preživel v isti skupnosti s teto Lojzeta Grozdeta, Ivanko, ki je bila v naši župniji Škocjan na Dolenjskem kuharica, ampak so bili taki časi, da nihče ni smel o tem govoriti. Nihče ni smel vedeti.« Šele kot duhovnik in salezijanec je izvedel, kaj se je zgodilo z Grozdetom, in sklenil: »Krivico je treba popraviti.«
Kot drugič, so po besedah nadškofa Hočevarja po osamosvojitvi Slovenije nastale popolnoma nove družbene razmere. »In nekako sem čutil kot zahtevo svoje vesti, da slovenski mladini pokažemo en vzor. Kolikor bolj sem o tem razmišljal in se srečeval z mnogimi ljudmi, toliko bolj je to vse prihajala do izraza. Toliko bolj, ker so naši sobratje salezijanci bili tedaj župniki v župniji Šentrupert, kjer je bil Lojze pokopan in ker smo tudi mi že prej v naši založbi izdali življenjepis Lojzeta Grozdeta, ki ga je prej napisal že dr. Anton Strle, ki je zdaj tudi sam Božji služabnik,« je povedal nadškof, ki je za prvega postulatorja postopka imenoval dr. Janeza Jenka.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem sta postulator Luzar in nadškof Hočevar spregovorila o tem, kakšen zgled je Grozde za mlade, kako je obiskan njegov grob, kdo se mu priporoča in kako poteka sam postopek za razglasitev svetništva.
