Komisija Pravičnost in mir nasprotuje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

Slovenija | 11.05.2023, 07:55 Petra Stopar

Potem ko se je proti predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja opredelila Komisija za medicinsko etiko, je na nekaj vidikov pomoči umirajočim in težko bolnim opozorila še Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Ta je v preteklih letih že pojasnila stališče Katoliške cerkve do evtanazije in zdravniške pomoči pri samomoru, ob trenutnem zbiranju podpisov za nov predlog pa znova opozarja na možnost zlorab na tem področju.

V najnovejši izjavi z naslovom »Za kulturo spoštovanja vsakega človeškega življenja« se Komisija Pravičnost in mir (KPM) odziva na predlog zakona, za vložitev katerega Društvo Srebrna nit že od konca aprila zbira podpise volivcev. Eden od poudarkov komisije je, da človeškega življenja ne smemo vrednotiti glede na njegovo koristnost, zdravje, sposobnost avtonomnega odločanja ali celo glede na stroške zdravljenja.

Izkušnje iz držav, ki so uzakonile evtanazijo ali zdravniško pomoč pri samomoru, prav tako po navedbah KPM kažejo, da še tako izpopolnjen zakon ne more preprečiti zlorab. »Poleg tega je očitna logika 'spolzkega klanca', ki v začetku predvideva evtanazijo zgolj v skrajnih primerih, nato pa se pravica razširi na mnogo širšo populacijo. Tako je na primer Nizozemska v zadnjem mesecu uzakonila možnost evtanazije za otroke od prvega do dvanajstega leta starosti. V zadnjih letih se povečuje delež evtanaziranih psihiatričnih bolnikov in oseb z demenco. Poseben problem pa predstavlja povezava med evtanazijo mlajših oseb in transplantacijo njihovih organov,« je v imenu komisije del izjave na tiskovni konferenci prebral moralni teolog dr. Roman Globokar.

Redovnica s. Emanuela Žerdin, ki ima tudi kot medicinska sestra dolgoletne izkušnje dela v paliativi in hospicu, je poudarila pomembnost paliativne oskrbe umirajočih in težko bolnih: »Veliko ljudi dela paliativi in v hospicu, veliko jih dela v Društvu Metulj, ki ga vodi dr. Ebertova. Na onkologiji imamo time, prostovoljce, neverjetno, koliko prostovoljcev, in to mladi, prihajajo v Hišo Ljubhospic, ki želijo doumeti skrivnosti umiranja in življenja, ki želijo biti z umirajočimi, ki želijo nekaj narediti. Če se toliko predstavlja in propagira evtanazijo, naj se dovoli tudi v medijih, povsod isti čas, isto mesto, tudi za paliativo in hospic, uravnotežimo to. Če imamo toliko in toliko sredstev za evtanazijo, dajmo še toliko in toliko sredstev za paliativo. Mi ne bomo rekli, da obsojamo tiste, ki so se odločili za evtanazijo. Jaz, ki sem včasih klečala pri težko bolni in prosila Boga, naj jo vzame k sebi, vem, kaj je trpljenje. Ampak vam povem: nikoli – in tudi zdravniki – se ne bi odločili za evtanazijo.«

Helena Zevnik Rozman s Slovenske karitas pa je med drugim spomnila na sprejem državnega programa paliativne oskrbe pred 13 leti, ki je predvideval, da bomo imeli vsi, ki bomo kdaj to potrebovali, pravico do paliativne oskrbe. »Danes po trinajstih letih je samo pet mobilnih timov. Moral bi biti najmanj eden na 150.000 prebivalcev. Imamo dva oddelka paliativne oskrbe. Žal nismo tega razvili in ponujamo drugo opcijo in tukaj se mi zdi, da se moramo vprašati mi kot družba, ali želimo solidarno živeti ali želimo nositi veselje,« je menila v komentarju izjave KPM.

Celotno izjavo lahko preberete tukaj.