Zdravnik - varuh življenja ali bolnikov rabelj?

Novice | 24.04.2023, 09:49 Marjana Debevec

Začelo se je šestdesetdnevno zbiranje podpisov za vložitev predlogov zakonov o izrednem zvišanju pokojnin in o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Za višje pokojnine se zavzema civilna iniciativa Glas upokojencev, za možnost pomoči pri samomoru pa Srebrna nit. Prav slednji zakonski predlog v javnosti zbuja nemalo nelagodja in skrbi.

Srebrna nit zagotavlja, da ima predlog zakona o prostovoljnem končanju življenja veliko varovalk in torej naj ne bi prihajalo do zlorab. Za izdajo recepta za smrtonosno učinkovino je določena posebna komisija. Po besedah člana komisije za medicinsko etiko, profesorja in zdravnika dr. Pavla Poredoša pa zadeve niso tako preproste.

Na nedavni okrogli mizi v Dolskem je opozoril, da je zdravnikovo poslanstvo spoštovanje in ohranjanje življenja od spočetja do naravne smrti, kar je že 2000 let zapisano v Hipokratovimi prisegi. V primeru evtanazije ali pomoči pri samomoru pa zdravnik postane bolnikov rabelj.

Kljub zatrjevanju pobudnikov podobnih zakonov po svetu, da se zlorabe ne bodo dogajale, se na primer v Belgiji kar 30 odstotkov evtanazij izvede brez bolnikove privolitve. Število evtanazij se poveča pred dopusti. »Kar pomeni, da se svojci želijo znebiti starih, ki jih obremenjujejo, da lahko potem svobodno dopustujejo. Problematično je tudi, da se evtanazira psihiatrične, dementne bolnike, ki niso sposobni sami odločati o svojem koncu življenja.«

V Belgiji se starši lahko odločijo za evtanazijo otrok s prirojenimi hibami, v Kanadi pa evtanazijo tudi tiste, ki so se naveličali življenja. V družbah, kjer se evtanazija izvaja, se pogosto sprašujejo, do kdaj so ostareli še upravičeni do pokojnine, poudarja dr. Poredoš. Tudi v slovenskem predlogu zakonu ni zanemarljiv ekonomski vidik.

»Kot govorijo, gre za cenejšo varianto, ki je bolj rentabilna od paliativne oskrbe. Življenje so zreducirali na ekonomsko kategorijo, kar je absolutno nedopustno.«

O vrednosti iztekajočega se življenja pričuje s. Emanuela Žerdin, ki je ob smrti spremljala več kot 200 ljudi. Povedala je, da je najlepša smrt takrat, ko se uredijo odnosi s samim seboj in z drugimi. »In tega te naučijo umirajoči: ne morejo umreti, dokler se ti odnosi ne končajo. To je neke vrste najboljša evtanazija – urediti svoje življenje.«

Kot poudarja s. Emanuela se v Hospicu držijo načela: ne krajšati in ne podaljševati življenja.