Po raziskavah se na smrt bolni ljudje najbolj bojijo trpljenja, bolečin in tega, da bi bili sami. | (foto: National Cancer Institute / Unsplash)
Kdo pravi, da so tisti, ki so vzeli sredstva za evtanazijo, takoj umrli?
Novice Marjana Debevec
Upokojenci so se na sredinem množičnem shodu znova jasno izrekli proti zakonu o evtanaziji, za katerega podpise zbira Srebrna nit. V primeru sprejetja zakona so napovedali tudi referendum. Zakonu nasprotujejo tudi člani komisije za medicinsko etiko. Ocenjujejo, da predlog zakona spremlja visoko etično tveganje in nima podpore slovenskih zdravniških organizacij. Kako prizadevanja za uzakonitev smrti na zahtevo spremlja s. Emanuela Žerdin, ki je kot prostovoljka delala v Hospicu?
S. Emanuela pravi, da je v Hospicu končala najpomembnejšo fakulteto – fakulteto za življenje. Umirajoči nas namreč po njenih besedah učijo življenja. S. Emanuela je po izobrazbi tudi medicinska sestra. Svoj poklic je opravljala v Črni Gori, Srbiji, Sloveniji in Avstriji, kjer je opravila tudi izobraževanje za spremljanje hudo bolnih in umirajočih.
Pocukrana evtanazija?
Kako s. Emanuela Žerdin gleda na medijsko podporo evtanaziji pri nas? »Danes, ko vidite, kako so časopisi tako lepo, tako pocukrano pokazali evtanazijo te znane slovenske borke za evtanazijo, si misliš: pa res, dajo ti tisto, da spiješ, in je končano. Kdo pa pravi, da je bilo njej tako enostavno? Kdo pravi, da vemo, kaj se je v njej dogajalo? Kdo pravi, da so mnogi, ki so tudi vzeli ta sredstva za evtanazijo, takoj umrli? Mnogi niso.«
Vedno se zgodi kot je prav
V Hospicu se po njenih besedah držijo načela ne skrajšati življenja in tudi ga ne podaljševati z vsemi mogočimi napravami, kar je po njenih besedah včasih tudi prekletstvo moderne medicine. Sama je spremljala ob koncu življenja več kot 200 ljudi. Povedala je, da se vedno zgodi tako, kot je prav. »K nam v Hospic so prihajali umirajoči ljudje. Včasih smo govorili: ta bo umrl danes, pa ni umrl. Pa smo rekli za drugega: ta ne bo umrl, pa je umrl. Še zmeraj se zavedam, da je življenje skrivnost.«
Sveti trenutek slovesa s tega sveta
Pravi, da je bila zanjo čast biti ob umirajočih, ker je to sveti trenutek. Pomembno je, da so ob njih tisti, ki jih imajo radi. Prepričana pa je tudi, da so za evtanazijo tisti, ki so daleč od smrti in nimajo pojma o življenju. »Ta opredelitev za evtanazijo je strah pred trpljenjem in strah pred umiranjem. In proti temu se lahko borimo.«
S. Emanuela Žerdin zato vabi k sočutnemu spremljanju trpečih in umirajočih ter izboljšanju paliativne oskrbe.
