Pokopljimo mrtve in živimo v miru!

Komentar tedna | 26.05.2023, 15:00 dr. Janez Juhant

Obletnice v maju in juniju so nedoumljiva kalvarija in tragedija slovenskega naroda, nekaj kar se ne da misliti, kot bi dejal Justin Stanovnik. Po trpljenju in smrtnih grozotah vojne in revolucije so rodni bratje in sestre še maščevalno in genocidno dvignili roke nad svoje nedolžne sorojake. Večina jih je še vedno zasutih po breznih, jamah in drugih moriščih širom naše domovine. Tesne vezi rodov in družin so bile pretrgane, revolucija je izrezala del naroda, več kot deset tisoč pa jih še pahnila v begunstvo. Narodni razkol je tragično zaznamoval storilce in žrtve ter njihove potomce.

Po zmagi zaveznikov 9. maja 1945 so Angleži namreč sklenili dogovor s Titom, da se bo jugoslovanska komunistična vojska umaknila s Koroške. S tem so Angleži dosegli dvoje: Ni se jim bilo treba nasilno postaviti po robu jugoslovanski vojski na Koroškem in znebili so se na deset tisoče slovenskih in drugih beguncev. 24.maj, praznik Marije pomočnice kristjanov, so določili kot datum vračanja pripadnikov jugoslovanskih protipartizanskih enot vključno s slovenskimi domobranci in civilisti. Zdravnik dr. Valentin Meršol – vodja civilnega taborišča begunskih Slovencev v Vetrinju pa je pri angleških vojaških poveljnikih dosegel, da so prenehali s pošiljanjem transportov civilnih beguncev nazaj v Jugoslavijo. Tako je mučenja in smrti rešil več kot 6.000 Slovencev. Slovenski pisatelj Karel Mavser je označil dr. Meršolovo vlogo v Vetrinjski tragediji kot »slovenskega Mojzesa...Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.

Bog mu je dal najti prave besede in moč, da je ganil tiste, ki so tedaj odločali o usodi beguncev.« Kdaj mu bo demokratična oblast postavila v Ljubljani dostojen spomenik, ko celo miroljubnim varuhom spomina sedanji levičarski oblastnik očita strankarsko pristranost, čeprav tega spomina ni organizirala stranka, pač pa demokratične civilnodružbene organizacije, ki jim je mar za žrtve in se jih hočejo spominjati in zanje moliti. Zavračanje spomina na žrtve je pač nadaljevanje izključevanja. Za primerjavo naj si vladajoči ogledajo spominsko slovesnost v Zagrebu, kjer se je pliberškim in drugim žrtvam komunizma poklonil ves hrvaški politični vrh.

V nasprotju s tem, pa je 16. maja na god mučenca Janeza Nepomuka, ko smo se varuhi spomina in drugi zbrali na Trgu republike in se poklonili pomorjenim, vlada ukinila njihov spominski. 17. maja 1942 so namreč pripadniki Šercerjevega bataljona pobili 53 članov romskih družin. Zakaj to necivilizirano izključevanje? Je to res le slaboumnost oblasti, ki nima pokazati volilcem drugega kot izključevanje drugačnih? Jana Grohar, ki je izgubila tri sorodnike, strica, 16 letnega Lovreta, ki so ga ubili na poti domov pri Verdu, duhovnika Franca Kunstlja, ki so mu odsekali roke in ga do smrti mučili na Teharjah ter moževega strica, ki so ga nazadnje videli na kamionu na poti neznano kam, je prepričana, da z jezo, sovražnostjo in izključevanjem ne bomo naredili nič. Živeti je treba iz resnice in skrbeti za pravičnost. Njena hčerka ni hotela diplome pravnikov, ki so vzdrževali režim, ki je zanikal žrtve. Sodelovali so pri uzakonitvi sistema, ki ni obsodil protipravnosti revolucije. Žrtve, poleg onih 14.001 na farnih ploščah še kakih 10.000, zato še vedno nimajo pravnih podlag za javno priznanje in možnosti, da jih rehabilitiramo. Zato ostajamo razdvojeni narod, ki se mukoma izvija iz tega krča in išče pot k spravi in sožitju.

Vlada, ki je ukinila dan spomina na žrtve, je januarja j z državniškimi častmi pokopala bivšega vodja Udbe. Izkopanim Romom in pripadnikom domobranske vojske in drugim žrtvam pa ne zagotovi dostojnega pokopa, tudi onim v partizanskih enotah, celo ne nerojenim, otrokom in ženskam.

Ali ne veljajo ista merila za vse ljudi? Ali nismo vsi ljudje, kot smo klicali ob spominu na Trgu republike. Slovenija je gostila konferenco za sprejetje konvencije o sodelovanju pri pregonu genocida: Ali ne velja ta tudi za Rome, Slovence in vse druge izvensodno pomorjene ter izključene iz družbe žrtve komunizma? Da bo Slovenija kot demokratična država spoštovala pravice vseh žrtev in jim omogočila njihov dostojen pokop, je zagotovil tudi dr. Miro Cerar, takratni zunanji minister na periodičnem pregledu uresničevanja človekovih pravic v Ženevi novembra 2019. Takrat bomo lahko poleteli z obema kriloma spravnega spomenika na Trgu republike!

Spoštovani vladajoči! Ali nismo vsi živi in pokojni enakopravni in spoštovanja vredni ljudje? Izročila človeštva zagotavljajo pravice živim in mrtvim, kar je podlaga za blaginjo družbe. Pravice žrtev, mrliški listi, dostojen pokop ter splošno pravno varstvo vsem državljanom, živim in mrtvim je obveza demokratične države. Za to so si delali predniki in osamosvojitelji te države in nedostojno, nepravno in kršenje dostojanstva človeka je, če vlada sprejema odločitve, ki določenemu delu državljanov samovoljno vzamejo to enakopravnost. Zato pokopljimo mrtve in omogočimo mir in sožitje vsem živim!