O 13. maju, za vsak primer

Komentar tedna | 19.05.2023, 14:30 Alenka Puhar

Spomladi se zgostijo državni prazniki, kar vedno prinese s sabo tudi prepire. Nič čudnega: Gre za 27. april in 1. maj in 9. maj in zdaj še za 17. maj… Sami dnevi, ki imajo v temeljih toliko ideološkega, tudi mitološkega naboja, da kličejo po izmenjavi besed. Mnogi mislijo, da tudi po novem premisleku, popravljanju, celo ukinjanju. Spomin na žrtve komunizma je bil pravkar ukinjen. Vlada mu je pristrigla peruti, na korespondenčni seji! Tik pred zdajci! In celo med pomembno mednarodno konferenco o genocidu in podobnih nečloveških dejanjih!

Medtem ko lovim sapo zaradi vseh teh baje temeljito »premišljenih« in »predebatiranih« ukrepov, se mi je v spomin prikradel še en praznik: 13. maj. Tega se bodo spomnili samo sivolasi poslušalci. No, ker pa je ena glavnih potez sivih glav, da je v notranjosti že bolj slab spomin, še ti ne. Zato, dovolite, da namenim nekaj besed 13. maju.

To je bil njega dni pomemben praznik, ki nas je spominjal na 13. maj leta 1944, ko je tovariš Tito v Drvarju ukazal ustanovitev Ozne. Z njim so častili »organe«, ki so skrbeli za našo varnost. Malo pozneje so se preimenovali v Udbo, potem pa v različne sekretariate ali tajništva ali kaj takega, za notranje zadeve. V bistvu je šlo za politično policijo. In šlo je za kar najboljšo kontrolo vseh in vsakogar. Silni valovi slavilnih besed so se vsakega maja prelivali v na čast teh organov. Čas bi bil za kakšne stvarne in kritične, tudi zgrožene, se mi zdi. Saj nismo daleč od možnosti, da nam ta praznik spet predpišejo.

S koncem vojne oziroma osvoboditvijo je prišlo »čiščenje« - namreč očiščenje naroda, terena, vsega življenja. Tem čistkam je bil namenjen ves prvi zagon prenovljene države, saj so takoj začela delovati sodišča narodne časti. Delala so tako rekoč na »moralni pogon«. Vsi prebivalci so bili pozvani, da prijavljajo »grešnike« in vodilni ljudje novega režima so pri tem odigrali glavno vlogo. Šlo je za množične pozive k ovajanju in za prve javne razlage razlik med sramotnim in častnim ovajanjem, kar se je uvrstilo med osnovne prvine nove socialistične morale. Tako je Josip Vidmar v uvodniku O narodni časti razložil, v čem vidi čast in kaj je treba imeti za sramoto – namreč strahopetnost, mlačnost, nezanesljivost in izdajstvo. Povedal je tudi, da »pri izsledovanju nevrednih izražajo nekateri pomisleke, češ ovajanje je nečasten posel. Ta ničevi pomislek izrekajo celo, ko gre za očitne narodne izdajalce.« Priporočil je: »Tvor je treba izrezati!«

Kdo vse je imel pomisleke? Tega ne vemo, ker so imeli prav malo možnosti, da bi jih javno oznanili. Če so, jih je prej ali slej doletela kazen. Med redkimi znanimi glasovi oporekanja je Kocbekov. Ne zadeva sodišč narodne časti, pač pa samo Ozno/Udbo, se pravi organizacijo, ki smo jo dolgo slavili kot »udarno pest revolucije«. Edvard Kocbek je imel o njej, njenih metodah in škodi, ki jo povzroča, že zelo zgodaj izdelano mnenje. Izrazito negativno. O tem je hotel spregovoriti z vodilnimi komunisti, ki so se temu dolgo izogibali, jeseni 1946 pa so ga le sprejeli.

Edvard Kocbek jim je očital, da delujejo v nasprotju z etosom slovenskega človeka ali, le se izrazimo malo bolj odločno: To, kar se dogaja, je v nasprotju s slovenskim tradicionalnim pojmovanjem človečnosti, je torej nečloveško. Najprej jim je očital povojne poboje oziroma dejstvo, da je za celo množico ljudi izginila vsaka sled. Naslednji hudi greh pa je po njegovem »uvedba tajne politične policije. Brez priprave in razlage se je človek znašel pred dejstvom organizirane in tajne, anonimne sile v ozadju, ki jo začutiš po prvem prostodušnem premiku in ki proti njej ni nikjer priziva. Poleg tega se je zgodila vrsta napak, ki jih jer zagrešila tajna policija in ki vzbujajo pohujšanje.« Posledica je vsesplošen strah, »ki se je od prvotne panične oblike razvil v nov, zavestni slovenski psihični dualizem: Na zunaj so se ljudje odločili za pritrjevanje, na znotraj pa so postali zanikovalci. S to nasilno in nevarno delitvijo svojega jaza skušajo rešiti tako svojo eksistenco kakor svoj moralni občutek.«

Minilo je še nekaj let. Ob spoznanju, kako so bili Slovenci privabljeni in prisiljeni v množično ovajanje, je Kocbek zatrdil, da takšne škode ljudem niso naredi niti okupatorji. Demoralizacija je vsesplošna in popolna.

A da ne ostanem samo pri Edvardu Kocbeku. Pol mlajši Vinko Ošlak je na račun tiste točke v programu OF, ki je napovedala spremembo slovenskega narodnega značaja, imel nekaj prodornih besed. Najprej o paradoksu, da je kaj takega predlagal kristjan, to je Kocbek, v resnici pa so ga izvedli komunisti, pod Kidričem. Nato pa je, v pogovoru s Heleno Koder, pojasnil: »Temu v manj slovesnem govoru rečemo 'pranje možganov'. Pravzaprav je to tudi edina točka, ki so jo komunisti vseskozi uresničevali, le da z drugačnim predznakom, kakor si je to predstavljal Kocbek : Iz naroda hlapcev so naredili narod sužnjev in denunciantov, narod zasebnikov (po grško: idiotov), nasilnikov in tatov. Kmalu tudi narod nepismenih, kakor je Slomšek naredil iz nas narod med najbolj pismenimi v Evropi! Te neljube spremembe slovenskega značaja se ne bomo znebili še nekaj stoletij!« ... Tu samo globoko zavzdihnem in vas prepustim lastnim mislim...