dr. Žiga Turk | (foto: Nebojiša Tejić / STA)
Visokoleteče reforme ga spominjajo na zagotovila učiteljici, da je domačo nalogo pozabil doma, a da je naredil še veliko več.
| 04.04.2023, 15:01 Rok Mihevc
Kar naj premikajo te časovnice v daljno prihodnost, ker noben predlog do zdaj ni bil tak, da bi si ga želeli hitro izpeljanega. Tako je v včerajšnji oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« o visokoletečih reformah, ki jih je obljubljala koalicija in v katere zdaj ne verjame niti premier Robert Golob sam, kritično ocenil dr. Žiga Turk. Pogovor je vodila Tanja Dominko.
V visokoleteče reforme, ki jih je obljubljala koalicija, ne verjame niti premier Robert Golob sam. Na prvo žogo pravi, da je problem v komuniciranju, a še zdaleč ne gre le za komunikacijo. Se strinjate?
Zdi se mi, da je ta vlada na začetku seveda plavala na valu tega antijanšizma. Na začetku so črtali oz. preklicevali zakonske rešitve, ki jih je sprejemala prejšnja vlada. To, da je nekaj že napisano in ti samo sprejmeš zakon, s katerimi neke stvari, ki jih je napisal nekdo drug, samo črtaš, znajo tudi otroci.
Potem so se ukvarjali s kadrovskimi menjavami in so zamenjali vse, kar se je zamenjati dalo. Zdaj počasi zmanjkuje tudi tega. Potem so odpirali različne ideološke teme, da smo se kulturni bojevniki ob tem malo zaposlili. Potem se je pa pokazalo, da bi bilo potrebno kaj narediti na področju znanosti, zdravstva, šolstva, varnosti in verjetno še kje. Vi seveda lahko neko stvar naredite, obljubite vrabca v roki, ampak, če tega ne narediš in so ljudje še zmeraj nekako zadovoljni in še vedno daješ dober vtis pač rečeš, da boš naredil celo reformo. Ker nisi naredil nečesa majhnega, obljubiš nekaj velikega.
Se spomnim v osnovni šoli, ko bi moral narediti domačo nalogo, pa sem učiteljici rekel, da sem naredil veliko več kot to, ampak da sem jo pozabil doma. Ker sem moral naslednji dan to pokazati, sem se tisti dan celo popoldne matral, da sem naredil tisto več. In to me malo spominja na to vlado. Ne narediš nečesa in to pokriješ z večjo obljubo. Ne spolniš večje obljube, to pokrije še večjo obljubo. V nekem trenutku pa to ne gre več in imamo obljube. Nedavno sem prebral nek naslov, da smo prišli iz leta reform do leta časovnic.
Ampak v nekem trenutku je pa vseeno potrebno nekaj narediti in priti s predlogom v javnost. Vse, kar pride vsebinskega v javnost, je kritično. Kritična je javnost, kritična je stroka, še v vladi niso glede tega usklajeni. In dobra stvar pri vsem skupaj je, da kadar ima vlada namene hoditi v napačno smer, je dobro, da ne gre prehitro. Kar naj premikajo te časovnice čedalje dlje, ker noben predlog ni bil do zdaj tak, da bi si ga želeli, da bi bil izpeljan čim prej oz. hitro.
In dobra stvar pri vsem skupaj je, da kadar ima vlada namene hoditi v napačno smer, je dobro, da ne gre prehitro. Kar naj premikajo te časovnice čedalje dlje, ker noben predlog ni bil do zdaj tak, da bi si ga želeli, da bi bil izpeljan čim prej oz. hitro.
Reforma plač v javnem sektorju, zdravstvena reforma, pokojninska, davčna reforma. Pri slednji je odpoved dal državni sekretar Tilen Božič, ki velja za enega večjih strokovnjakov. Dikcija s strani Goloba na temo reforme pa je povsem drugačna od dikcije finančnega ministra – ta razbremenitev plač ni omenjal, Golob pa je kot enega od pomembnih ciljev omenjal prav to. Zdaj prevzema celotno komunikacijo nase. Se nam lahko zgodi, da bo tudi resorje začel voditi sam?
Tisti, ki se spominjamo stvari dlje nazaj, se spominjamo, da je bil verjetno zadnji, ki je obljubljal reforme na veliko in javno govoril o njih, Janez Janša v mandatu 2004-2008. In Andrej Bajuk. Ampak takrat se je mandat začel z idejo reform, temu se je reklo strukturne reforme in takrat je bila tudi beseda razumljena v pozitivnem smislu oz. vsaj tako kot reforme razume OECD, torej klub najuspešnejših držav, ki gredo v smislu tega, da postane država vitkejša, cenejša, da nudi boljše zdravstvene, šolske storitve, z manj denarja, da odpre možnosti podjetjem in posameznikom za večjo ustvarjalnost, za večjo podjetnost, da odpre možnost za več iniciative na vseh področjih, tudi v javnem sektorju.
Kljub temu, da so bile to prave reforme, so naletele na zid in strašen odpor v sindikatih. Takrat se je vsaj ta del slovenske politike naučil, da ni dobro mahati z zastavo reforme, ker tega nočejo. Zdaj je nekdo na levi začel mahati z besedami reforme, vsebinsko pa sploh ni šlo za to, kar smo videli oz. nič takega nismo slišali. Ne spominjam se niti enega konkretnega ukrepa, ki bi poskrbel za to, da bi se v tej državi lažje delalo in več naredilo ali v javnem ali zasebnem sektorju. Šlo je samo za to, kako plače poviševati, nikjer pa govora o tem, kako zaslužiti te višje plače. Ne dvomim, da si zdravniki želijo višjih plač, da bi bili v tujini plačani več, si pa predstavljam, da bi bilo v tujini njihovo delo organizirano tako, da bi nekdo, ki je dober kirurg, naredil več operacij v tem času za ta denar kot jih ima možnost narediti v Sloveniji ali pa na kateremkoli drugem področju.
Lahko naredi davčni sistem tak, da močno obremeni 40 odstotkov prebivalstva in razbremeni 60 odstotkov. In ti bodo za njo veselo glasovali. Tistih 40 odstotkov pa jih bo nekaj šlo, nekaj jih bo nehalo delati, preostale pa bo treba še bolj davčno obremeniti, da bo teh 60 odstotkov zadovoljnih. In ta spirala gre približno tako, kot se je odvila v socialističnih državah v 80. letih.
Skratka, en del teh reform je šel zelo direktno v smer, da ta država več stane. Tudi kup ukrepov, ki so bili speljani in kup ukrepov, ki so bili obljubljeni, pa niso bili speljani, npr. obljubljen dodatek sodnikom, vse te stvari stanejo. In seveda na kakšen način država dobi denar? Lahko ga dobi na dva načina. Z enakimi davčnimi pravili, ampak gospodarstvo naredi več. Ta vlada ni naredila ničesar, da bi gospodarstvo lahko naredilo več, razen, da bi sama od sebe začela več delati. Druga varianta je ta, da tiste, ki delajo in tiste, ki imajo, bolj davčno obremeniš.
Vlada je šla izključno v to smer. Ima večje stroške, rada bi pobrala več sredstev, ne skrbi za gospodarstvo in večjo gospodarsko rast, tuje investicije in kakorkoli obračajo te davke v globalu si želijo več pobrati. Premier Golob pa pa je lepo povedal, da se bo potrudil, da vsaj večina ne bo več plačala. In to je ta pokvarjenost demokracije, ampak taka na pol demokracija kot je Slovenija pa je konkretno taka, da volivci odločajo o tem, kakšno vlado bodo imeli, ta vlada pa razporeja približno polovico vsega, kar v neki državi naredijo in si seveda lahko skozi ukrepe kupuje volivce.
Lahko naredi davčni sistem tak, da močno obremeni 40 odstotkov prebivalstva in razbremeni 60 odstotkov. In ti bodo za njo veselo glasovali. Tistih 40 odstotkov pa jih bo nekaj šlo, nekaj jih bo nehalo delati, preostale pa bo treba še bolj davčno obremeniti, da bo teh 60 odstotkov zadovoljnih. In ta spirala gre približno tako, kot se je odvila v socialističnih državah v 80. letih. Tega so se naučile zrele demokracije, ker že nekaj časa ta sistem prakticirajo in nimajo teh popadkov, kako še bolj davčno priviti ljudi in kako še bolj nepravično davčno breme razporediti. Pri nas pa se še kar spogledujemo z idejo »dajmo pobrati manjšini in dati večini«. To se jim zdi navsezadnje še pravično.
