Kako želimo videti naš svet

Naš pogled | 04.04.2023, 14:43 Damijana Medved

Na mumbajskem letališču, naši vstopni indijski točki, sem naletela na časopis Times of India. Z zanimanjem sem ga prelistala in iz vsebine so vame bolščale same slabe novice: eksplozije, protesti, nesreče, ...

Zaradi bližajočega državnega indijskega praznika - tako so nam vsaj rekli - so na letališču poostrili varnost in tako niso dovolili, da bi ure pred naslednjim letom, ki nas je odpeljal še bolj na jug, preživeli na toplem indijskem soncu. Hm, kam smo prišli? V deželo, kjer nevarnost preti na vsakem koraku, da te oropajo, si žrtev prometne nesreče, morda tarča terorističnega napada? Je to Indija? Ali je morda Indija živopisana dežela, z bogato kulturno in duhovno tradicijo, vedno bolj napredna in razvita? Stvar perspektive in pozornosti, bi rekla.

Odločila sem se, da v naslednjih tednih časopisa – ne na spletu, ne v papirnati obliki – ne bom odprla, namesto tega se bom neposredno prepustila življenju, z vsem grenko-sladkim, kar prinese s sabo. Kajti dejstvo je, da je promet res kaotičen; vsaj za naš okus, a je kljub temu presenetljivo, da vseeno nekako funkcionira in je nesreč dosti manj, kot bi se nam morda zdelo na prvi pogled. No, statistika je tu vseeno kruta; približno 150.000 ljudi letno umre v prometnih nesrečah, kar pomeni 150 ljudi na milijon prebivalcev – za primerjavo, smo v Sloveniji v zadnjih letih prišli do številke približno 50 smrtnih žrtev na milijon prebivalcev; a še pred nekaj desetletji so bile naše številke precej višje.

Tudi teroristični napadi so vedno deležni široke medijske pozornost in in tudi v naših medijih je odmeval obsežen teroristični napad v Mumbaju leta 2008. Ljudje, kot da smo lačni slabih novic, prevečkrat dajemo pozornost prav tem in na vse dobro kar pozabimo.

In prav zato bi rada v tokratnem komentarju predstavila vse dobro, kar se nam je zgodilo na našem potepu na drug konec sveta. Prijazni ljudje. Neverjetno uslužni in prijazni ljudje. Pravzaprav na vsakem koraku: naš prvi gostitelj v Kočiju, ki nas je tako mehko uvedel v stvarnost te južnoazijske države, nam natrosil cel kup dobronamernih nasvetov in nas s sporočili in skrbjo spremljal še potem, ko smo že odšli iz njegovega doma. Prijazen mladenič, ki je skorajda sramežljivo pristopil in vprašal, če bi morda kupili razglednice. Sprevodnik v avtobusu, ki se je z značilnim indijskim migljajem glave odzval na našo zahvalo, da je ustavil avtobus. Gostitelj v Manathavadiju, ki je odšel do soseda po lonček mleka, da nam je lahko pripravil čaj. Kopica prijaznih babic in dedkov, ki so nas na festivalu in Mysuriju povabili na pojedino in gostoljubno delili z nami njihovo hrano. Učitelj plezanja v Hempiju, ki je delil svoje znanje balvanskega plezanja. Starec, ki je čuval našo kočico v Goi in njegov sin, ki je bil ponosen na napredek, ki ga je Indija naredila v zadnjih letih.

Indijske najstnice, ki so nam povedale, da bo zdaj zdaj prišel lokalni avtobus, ki nas bo odpeljal v center Stare Goe. Ostareli Indijec, ki je imigriral v Kanado in je prišel v Mumbaj na obletnico zaključka šolanja ter se z nami na vlaku zapletel v iskriv in pozoren pogovor. Študentka iz Jaipurja, ki je po ulicah Mumbaja za nas spraševala, kje bi lahko kupili indijsko zastavo. In še in še.

Južna Indija nas je prijetno presenetila s svojo mehkobo, nevsiljivostjo in tudi metropola, kakršna je. Mumbaj je izgubila ostrino kulturnege šoka, ki lahko neprijetno odbije in šokira. Presenečena sem bila nad prizadevanji za čistočo, digitalno razvitostjo in razgledanostjo.

Navdušena sem bila nad življenjem, ki vrvi po mestih in ulicah, ko se še toliko stvari dogaja na odprtem in ko dejansko še vidiš ljudi. Nad živopisanostjo tržnic in njene ponudbe. Nad milino in posebnim mirom, ki te preveva med plutjem po kanalih Kerale in veličastnostjo nekdanjih imperijev, kar je Hempi nekdaj bil. Občudovala sem ženstvenost indijskih žensk, ki s posebno gracioznostjo nosijo sarije, ki so najrazličnejših barv in vzorcev.

In končno, spoznala, da je strah pred drugačnim neosnovan in odveč. Da so ljudje dobri in svet lep – če ga le želimo tudi tako videti.