Darja Ovsenik: To je nekaj najbolj intimnega, najbolj ranljivega …

Radijski misijon 2023 | 31.03.2023, 11:57 Robert Božič

Darja je žena, mati petih otrok, podjetnica in še bi lahko naštevali. Prosili smo jo, če bi z nami delila izkušnjo, kako v vsakdanjem hitenju in izvrševanju vseh teh zahtevnih nalog, najde čas za Boga. Pa tudi, če nam zaupa, kako si v njunem zakonu, kako si v njihovi družini prizadevajo za spravo in odpuščanje?

Družina kraj sprave in odpuščanja. Sliši se tako lepo, sliši se tako sladko. Pa vemo, da je lahko tudi zelo grenko, da je lahko tudi grdo in predvsem, da lahko tako zelo traja, da kar boli.

In podeliti ta, kot mu rečem, krožni proces, ki živi svojo dinamiko ves čas mojega življenja, je najbolj intimno, tudi najbolj ranljivo, pa hkrati tudi najbolj pomembno za moje življenje in za življenje mojih najbližjih.

Učiti se odpuščati, učiti se empatije do drugega

In moja izkušnja, ki jo želim podeliti z vami, je, kako se učiti res opravičiti, kako se učiti odpuščati, kako se učiti neke empatije do drugega, ne samo razumevanja. Vem, da gre za neracionalne procese, ker takrat, ko pride do občutkov krivice, užaljenosti ali spregledanosti, neslišanosti, gre racijo po svoje, gre razum po svoje. Žal, in se vrne šele takrat, ko se čustva ohladijo.

Do takrat pa lahko prav ta čustva naredijo veliko škode. In kako odpustiti takrat, ko smo zares ranjeni?

Če se ozrem v svojo družino. Meni pri možu trenutno najbolj pomaga prispodoba doktorja Emersona Eggerichsa, ki je začel tečaj Ljubezen in spoštovanje, da v tistih kritičnih trenutkih, kljub vsemu, ne glede na čustva, racionalno verjamem v dobronamernost zakonca.

In pri tem mi pomaga ena prispodoba, da si takrat, ko se recimo prepirava, ko nama nekaj gre na živce, ko se čutiva užaljena, ... da si za svojim zakoncem predstavljam Jezusa, ki nama v tem hudem konfliktu pomaha od zadaj in reče, hej, glej mene, glej mene, ne njega.

To mi pomaga, ker prispodoba, da Bog v resnici gleda na vsakega z enako mero ljubezni je res močna ... Bog je v tem človeku in Bog je v bistvu meni odpustil že mnogo hujše stvari in mi vedno daje nove priložnosti in tudi njemu daje nove priložnosti, da naredi boljše, da je res nekaj dobrega v njem.

Kako pa to živeti zares vsak dan?

Mogoče to lahko najbolj ponazorim z zgodbo iz svoje družine, s primerom, ko se mi je zdelo, da se mi je zgodila neka res velika krivica. Ko sem o njej govorila z drugimi, kar ženske v težavah velikokrat naredimo, v bistvu podelimo in čakamo mnenja, so mi vsi pritrjevali, da tega pa res ne morem požreti dol, da to ni prav, da naj zahtevam tisto, kar mi pripada, da tukaj pa je res črno-bela situacija...

Zame je to bila res težka situacija. Šlo je za večjo stvar, a takrat se mi je na eni točki utrnilo: 'Kako bi pa naredil Jezus, a bi on zahteval, a bi povedal, kar gre tem osebam in kaj sploh lahko naredim v taki situaciji?'

Po drugi strani. Ker je bil samodejni odgovor, da naj premislim, da naj počakam, da naj ničesar ne rečem ...
In ker sem pa res nasprotnik tiščanja vsega vase, ker vem, kako to boli, razjeda, pa še naprej najeda odnose takrat, kadar želim nekaj pomesti pod preprogo: 'Ne, saj bo minilo. Gremo naprej!'

Torej vprašala sem se, kako povedati, kar mislim, z nekim spoštljivim pristopom, pa vseeno ne držati zamere globoko v sebi. Ker ta pa je tista, ki se mi zdi, da lahko potem res posledično vpliva še na druge odnose, sploh pa na tega, na en tak zelo nekoristen način!

Edini in pravi odgovor se je res ponudil sam: 'Mogoče lahko začneš z molitvijo za te osebe!'

In takoj v tistem je prišel še drugi glas:'Kaj zdaj? Zdaj pa naj še molim zanje, saj jim že tako gre dobro ... V bistvu mi bodo naredili krivico ... In zdaj naj še prosim, da jim gre še boljše! Halo!'

To res ni bilo združljivo z mojim razumom.

Ampak z možem sva si takrat rekla, če ne zdaj, kdaj bova živela vrstico iz Sv. Pisma, ki jo tolikokrat slišimo: 'Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo!'

Tolikokrat slišano. A v realnosti jo živeti, je pa bilo nekaj drugega. In ja, včasih so naši tako imenovani sovražniki, lahko tudi naši najbližji. Vsaj mi jih lahko tako občutimo, kjer so nam tako blizu, da nas najboljše poznajo, najbolj znajo pritiskati na naše rdeče gumbe za alarm ...

In tako sva res začela zanje moliti in najprej skozi zobe, s težavo, res muko, ampak presenetljivo. Ni trajalo dolgo, da se je odvil en tak čudežen ali pa nepričakovan proces. Pri nama se je začel tajati tisti obroč okrog srca, ki naju je tiščal v tej zameri in posledično sva postajala vedno bolj osvobojena teh zahtev: 'To bi morali, to mi pripada, to ni bilo prav!'

Mislim, da je takrat nastopil en tak božji dotik, en tak trenutek, ko sva lahko z nekim mirom in res takim notranjim veseljem spet rekla: 'Ajde gremo naprej!'

In res gremo naprej, brez da bi pometla pod preprogo, ker sva te stvari lahko veliko bolj spoštljivo ubesedila in tudi res odpustila. Je pa to bil proces, ni se to zgodilo od danes na jutri.

In ni naju več vezala ta zamera, ne jeza, ne zavist ... in še danes se dobro razumemo, in še danes vem, da je bila tista odločitev, čeprav težka, prava.

To odseva tudi navzven. To je moč te notranje svobode, ki nam jo daje Bog skozi to neizmerno ljubezen, skozi polno čašo, ki jo razliva na nas.

Darja Ovsenik pravi, da gre za krožni proces, da je važen trud v tej smeri in da si ne dela utvar, da bo ta proces končan šele, »ko bo končan tek mojega življenja tukaj in zdaj.

Vabljeni, da Darjinemu pričevanju prisluhnete v celoti!