Zakonca Lajevec: "Za otroke narediva največ, če se imava rada in se spoštujeva"

Družinska kateheza | 10.03.2023, 06:02 Mirjam Judež

Zakaj se mladi danes težje odločajo za poroko? Je dovolj le kratka priprava na zakon, za katero se odloča večina bodočih zakoncev ali je priporočljivo, da se odločimo za daljšo? Mar se priprava na zakon ne začne že v izvorni družini? O tem smo se v Družinski katehezi pogovarjali s Katarino in Klemnom Lajevcem, ki sodelujeta tako pri kratki kot pri daljši pripravi na zakon. Zakaj? »Midva sva ogromno dobila, v Svetem pismu piše: Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Vesela sva, če lahko s svojo izkušnjo, težko in dobro, komu koristiva in to dava naprej.« Pogovor je vodila Marjana Debevec.

Priprava na zakon ni le začasna, kratkoročna, ampak se začne že v zgodnjem otroštvu …

Klemen: »Zgodnja priprava je že od plenic naprej, otroci srkajo najin odnos, midva sva zgled. Takrat postavimo neke temelje, zbudimo željo, čeprav je nezavedna.«

Katarina: »Če otroci gledajo najin spoštljiv, lep odnos, si bodo tudi sami želeli takega odnosa, iskali takega moža, tako ženo, da bodo lahko tudi oni to živeli, kar živiva midva. Včasih greva pričevati najstnikom. Konec osnovne šole jim je to še zelo smešno, jim je nerodno, v drugem, tretjem letniku srednje šole jih pa to že zelo zanima. Nekateri so takrat že v kakšnem odnosu in je skrajni čas, da slišijo, kakšne so osnove za dober odnos. Če nimajo osnove in pridejo šele na pripravo na zakon, je to prepozno. Do takrat jim je lahko en odnos ali celo več že propadel. Dobro je imeti osnovno vedenje o odnosih, o tem, kako smo si moški in ženske različni, kako različno doživljamo povsem iste stvari, dobro je vedeti, kako se pogovarjati drug z drugim … Morda si srečal pravega/pravo že pri 15. letih, pa se nisi znašel in si ravnal tako, »kot te svet uči«, kot si se naučil iz filmov, videov, ker si pričakoval narobne stvari.«

Klemen: »Pripravo na zakon bi bilo potrebno preimenovati v vzgojo za odnos v paru. Mladega para pri 16 letih ne moreš usmeriti na pripravo na zakon. Če ne drug, se bo vsaj fant čisto prestrašil.«

O čem govorite na daljši pripravi na zakon in kako poteka?

Klemen: »Priprava na zakon v skupnosti Emanuel vsebuje 8 srečanj na 14 dni, traja torej 3 mesece. Začnemo januarja, končamo nekje do velike noči. Pri pripravi vedno sodelujemo štirje pari, ki smo stalno prisotni in pričujemo iz svojih izkušenj, zato je za nas to kar naporno. Imamo predavanja o komunikaciji, svobodi, naravnem načrtovanju družine, o zakramentu zakona, osrečujoči spolnosti, odpuščanju, molitvi. Dotaknemo se veliko tem, ki jih mora par nujno slišati in o katerih morda v odnosu spontano ne pride. Ko si zaljubljen, se o marsičem ne boš pogovarjal, niti te ne zanima, zato je dobro, da pare malo spodbudimo k pogovoru. Zdi se mi, da je daljša priprava boljša, navsezadnje morajo pari vanjo vložiti več energije, zato tudi več odnesejo.«

Katarina: »Na kratkih vikend pripravah pride veliko zgoščenih informacij, morda preveč zgoščenih za en vikend, na daljši pripravi pa se imaš čas doma pogovarjati. Vmes, ko se ne vidimo, jim damo še kakšna druga vprašanja za pogovor in literaturo. Malo jim želimo približati tudi slavilno molitev. Imamo čas tudi za pogovore v skupinah, včasih gremo punce posebej, fantje posebej, na koncu vsakega srečanja je možnost individualnega pogovora, postrežemo piškotke, da se mladi počutijo sprejete in lahko se z nami tudi osebno pogovorijo. To je res dodana vrednost.«

So skupine polne?

Klemen: »Z obiskom imamo malo težav, ker je težko razširiti glas o pripravi skupnosti Emanuel. Kar precej priprav na zakon je možno obiskovati v okviru Cerkve, mladi imajo veliko izbire. Vikend priprava je najhitrejša, najbolj dostopna, najbolj razširjena, z najdaljšo tradicijo, najbolj enostavna in ima velik domet. V koronskem času smo začeli s tem prek Zooma in vsak mesec imamo tudi preko 70 parov. Ne morem reči, da je slaba, čutiš pa, da bi lahko veliko več dal tem mladim.«

Katarina: »Pri tej pripravi prek Zooma komaj dihamo, ker je toliko dela. Za daljšo pripravo pa molimo, da bi prišlo dovolj parov. Škoda, da tu okopava vsak svoj vrtiček. Bolje bi bilo, če bi združili moči in skupaj naredili nekaj dobrega.«

Klemen: Vsi, ki smo že nekaj časa poročeni, vemo, da je za dober zakon potrebno vsakodnevno delo.

Mladi prihajajo na pripravo z nekimi romantičnimi predstavami, ki jih vidijo v filmih, videospotih. Kaj mladi pričakujejo od odnosa, zakona?

Katarina: »Mladi so zbombardirani s filmi, romani, videospoti in lahko pričakujejo nerealne stvari. V filmih se dva zagledata, preskoči iskrica, gresta takoj v posteljo in to je to. Ko ni več dobro, pa ta odnos, človeka zavržejo. Nujno moramo mladim pravočasno povedati, kako gojiti odnos, kako se naučiti pogovarjati, da ni vse samo »kemija« in privlačnost. Tudi »kemija« lahko dela celo življenje, če jo gojiš, sicer gremo tako, kot nas ta svet pelje: dokler je fino, super, ko ni več fino, odvržemo stvari, gremo narazen. To je velika škoda, ker smo ljudje narejeni za odnose. Ustvarjeni po Božji podobi hrepenimo po odnosu, v katerem bomo varni, sprejeti, taki, kot smo. To ne pride samo od sebe, to je vsakodnevno delo in moramo biti pripravljeni tudi kaj žrtvovati za to. Ne smemo misliti samo nase, ampak moraš pomisliti, kako se drugi počuti, si prihajati nasproti, se naučiti razumeti drugega, da veš, da moški drugače doživlja stvari kot ženska, da ena njegova beseda pomeni čisto nekaj drugega, kot jo razumem jaz. Tega se pa iz filma ne naučimo, tam so samo metuljčki in mavrice in čedni moški, ki vse uganejo, kaj si ženska misli in želi, v resničnem odnosu pa si je treba to povedati.«

Klemen: Midva bova letos poročena 30 let. Še vedno me kdaj stvari presenetijo in me kdaj žena korigira, če se česa še nisem naučil. Nekdo je vprašal, če se splača biti poročen. Splača se ne, je pa vredno.

Zdi se mi, da je v tem obdobju vse več parov, ki se za zakon odločijo zgodaj, pri 20, 22 letih in gredo v to odgovorno.

Katarina: »Za vsakega od njih, ki se odloči za poroko, sem res iskreno vesela, da si upajo narediti ta korak. Ti mladi so za našo družbo veliko upanje. Več poguma za to imajo mladi, ki so vpeti v širše okolje, ki je temu naklonjeno, imajo sorodstvo, ki jih pri tem podpira, so vpeti v skupnost, v župnijo, v kateri živijo te vrednote in se zavedajo, da so pomembne. Taki mladi (izkušnjo imava z Želimeljčani) se poročajo mlajši in dajo drug drugemu korajžo.«

Klemen: »Najina 22-letna hči se letos poroči. Mogoče si lahko tudi starši pripišemo nekaj malega zaslug za to. Ko opaziva, da ima hči resnega fanta, ji poskusiva kaj povedat, čeprav veva, da otroci od lastnih staršev težje sprejmejo dobrohotne nasvete. Na pripravo na zakon ni šla k nama, to je logično, je pa šla.«

Katarina: »Starši pri določenih letih zgubimo vpliv na otroka, otrok te nekje do najstništva še ima za avtoriteto, potem pa je odvisno od tega, v kakšnem okolju bo živel naprej. Tu starši lahko naredimo samo še to, da jih usmerimo v okolje, kjer bo lahko živel vrednote, ki jih živimo v družini. Hvaležna sem, da sta naša dva našla tako okolje in resno zastavila svoj odnos. Brez tega v tem času že odrasel človek težko živi vrednote, da bo tvoja vera preživela. Že odrasel rabi okolje z enakimi vrednotami, kaj šele v najstniškem obdobju, ko je vse vihravo.«

Katere teme naj par poglobi na začetku skupne poti?

Klemen: »Ena pomembnejših je komunikacija. Pogovor med dvema se zelo seli na zaslone pametnih telefonov in s tem izgubimo močno komponento: govorico telesa in bližino. Komunikacije se je treba naučiti. Jaz se s Katarino nisem znal pogovarjati, ko sva začela skupno pot. Lahko sem ji povedal vse o svojih hobijih, o tem, kaj se v moji notranjosti dogaja, pa ne, saj tudi sam nisem vedel. Treba se je zavedati različnosti moške in ženske narave. Sem moški in če bom pričakoval, da se bo v njeni glavi dogajalo isto kot v moji, bom hitro naletel na zid.«

Katarina: »V času hoje mi je najpomembnejša odločitev, da želiva, da nama je skupaj lepo, da nama uspe, da želiva zgraditi odnos, ki bo vse življenje osrečujoč za oba. V teh časih so glasni »slogani«: Misli nase, poskrbi zase, v odnosu pa je priporočljivo, da pomisliva tudi na drugega.«

Ko si izbereš zakonca »za vedno«, pomeni, da bom težave reševal v okviru »za vedno«, brez možnosti izhoda. To predstavlja tudi varnost za otroke.

Katarina: »Ko se odločiš za najin odnos, zapreš vrata, ne pustiš jih malo priprta, da ko ne bo šlo, da se bo eden ali drug izmuznil ven. S tem pokaževa, da bova naredila vse, kar je v najini moči, da nama odnos uspe. Če ne bova zmogla sama, bova poiskala pomoč. Če živijo otroci v takem okolju, so res na varnem, ne rabijo se ukvarjati, kako se midva razumeva, niso v strahu, da se bo kaj zgodilo in se lahko ukvarjajo z otroškimi težavami. Za otroke, za vzgojo narediva največ, če se imava midva rada in se spoštujeva.«

Vabljeni k poslušanju pogovora z zakoncema Lajevec.