Maja MorelaMaja Morela
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Papež Frančišek (foto: Vatican News)
Papež Frančišek | (foto: Vatican News)

Papež Frančišek in pot Cerkve v času krize

Komentar tedna | 17.03.2023, 14:33 Dr. Igor Bahovec

Ta teden je minilo deset let od izvolitve argentinskega kardinala Bergoglia za papeža. Z izbiro imena Frančišek je želel poudariti bližino mišljenju in delovanju Frančiška asiškega. Kot on si prizadeva za duhovno prenovo Cerkve, želi biti blizu ljudem, ljudstvu, upošteva kulturne različnosti in skrb za stvarstvo.

Ocene, koliko v tem uspeva, so različne.

Papežu so blizu nekateri poudarki Romana Guardinija, velikega teologa 20. stoletja. Poglejmo na dva. Prvič: moderna doba se je končala in smo v novi dobi – kakšna bo njena podoba, se še oblikuje. Drugače rečeno, smo v času, ko se lomi preteklost in oblikuje prihodnost. Tako obdobje ni enostavno, je čas krize, čas prehoda in čas preizkušnje. Potrebno je globinsko prečiščenje in spremembe. Seveda si tega ne želijo vsi. Nekateri se nostalgično ozirajo za preteklostjo.

Drugič: med pomembnimi spoznanji Guardinija je Gegensatz, to so posebna nasprotja. Taka nasprotja podobno kot antinomije je treba sprejeti: silijo nas, da pogledamo globlje in širše. Sveto pismo je polno takih nasprotij.

Zanimivo, da sta oba poudarka značilna za čas krize. Kriza vodi v dve smeri: je čas preizkušnje, ki vodi v nazadovanje in možno katastrofo ali pa v ustvarjalno novost. Zgodovina pozna propade kultur in civilizacij, a tudi nasprotna gibanje: globinske preporode kultur in civilizacij. Tudi zgodovina odrešenja pozna mnoge krize. Za Abrahama, Mojzesa, Elija in mnoge druge je bil čas krize ključen, da se je pokazala Božja moč in delovanje Svetega Duha. To je bilo možno, ker jih je kriza naredila ponižne in odprte, ker so nehali zaupati v svojo lastno moč. Podobno je bilo v Novi zavezi. Seveda pa je človek svoboden in lahko zavrne novost Svetega Duha.

Obdobje Frančiškovega pontifikata zaznamujejo mnoge krize v družbi in v Cerkvi. Naraščajoče posledice ekološke krize in obsežnost migracij, zdravstvena pandemija in vojna v Ukrajini so nekateri vidiki ene povezane krizne situacije človeštva.

Papež si prizadeva, da bi v tem času razvijali kulturo srečanja, bližine, dialoga. Želi, da se duhovno prerodimo in spreobrnemo. S sinodo o sinodalnosti nadaljuje prizadevanja, da bi v Cerkvi prišlo do resničnega srečanja klerikov in laikov, moških in žensk, mladih in starih. Da bi bolj polno zaživeli stil Cerkve, ki temelji na krstnem dostojanstvu in ne na hierarhičnemu klerikalizmu. Tako bi okrepili občestveno povezanost, soudeleženost in poslanstvo vseh kristjanov. Veliko tega je že pred več kot pol stoletja poudarjal 2. vatikanski koncil.

Frančišek zaupa, da verno ljudstvo lahko pomembno prispeva k iskanju rešitev na mnoge izzive Cerkve danes. Mislim, da si resnično prizadeva, da bi prišlo do sinergije, ki izhaja iz dopolnjevanja različnih delov Cerkve, skupne odprtosti delovanju Svetega Duha in poslušanju drug drugega. Na tej poti je potrebno globoko prečiščenje, spreobrnjenje mišljenja in delovanja.

Morda nas je tega strah? A brez prečiščenja ne bo nove poti naprej. Vero živimo v kulturi in velike spremembe kulture zahtevajo, da iste vsebine vere zaživimo na drugačen način kot v preteklosti. Velik upad cerkvene vernosti v Sloveniji in Evropi sam razumem tudi kot klic, poziv k temu, da se pogumno napotimo na pot iskanja nove kulture.

Jasno pa je, da nekateri v Cerkvi ne razmišljajo tako.

Nekateri konservativni krogi nasprotujejo spremembam. Zdi se, da dvomijo v zgoraj opisan proces prenove Cerkve. Kardinal Pell je denimo v članku januarja letos sinodo o sinodalnosti označil kot »nočno moro«. Po njegovi smrti se je razkrilo, da je on tudi avtor lanskega kritičnega zapisa, podpisanega z Demos, ljudstvo. V njem je papeževanje Frančiška označil kot katastrofo. Kritika s konservativne strani tako ne prihaja samo iz vrst tradicionalistov, ki obožujejo predkoncilski obred maše v latinščini. Nekateri kardinali in škofje, za katere človek mislil, da so papežu v pomoč in so zmožni odkritega pogovora glede razlik in težav, kritiko podajajo prek množičnih medijev neposredno v javnost. V zadnjem času sta tako ravnala tudi kardinal Müller in nadškof Gänswein.

Drugačen problem je povezan z liberalno naprednim krogom. Ti želijo več sprememb in hitrejše spreminjanje. Primer takega pogleda se kaže v nekaterih predlogih nemške sinodalne poti. Veliko vprašanje je, kako se bodo nekatere problematične pobude razpletle. Spremembe so nujne, a vprašati se je treba, ali v predlogih prevladuje človeško mišljenja ali poslušnost Svetemu Duhu.

Naj zaključim. Veliko pokazateljev kaže, da smo v zelo pomembnem času. Razvidno je, da obstajajo vsaj tri smeri razvoja Cerkve. Kateri dajemo prednost, vsak ve zase. Toda dodati je treba: ne gre za to, kateri usmeritvi dajem jaz prednost, ampak kaj želi Bog. In seveda, kaj lahko storimo, sami in skupaj, da se to, kar želi Bog, močneje uresniči v osebnem življenju in skupnem življenju Cerkve. Delež vsakega je pomemben.

Komentar tedna
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...