Razburkano morje

Naš pogled | 14.03.2023, 14:42 Marjan Bunič

Tisti trenutek, ko s čolna stopiš na kopno, ko je ena noga še na zibajoči se lupini, druga pa se že dotakne tal in s svojo trdnostjo prinese olajšanje in umirjanje – tisti trenutek je res nekaj posebnega. Saj ste ga že kdaj doživeli, kajne? Ena sama noga se tako oklene čvrstosti pomola, brega, zemlje ali betona, da povleče težo celotnega telesa nase in skoznjo prodira v prezibano drobovje sproščenost ter mir, mir, mir … Krč napetosti popušča in otresejo se ga ne le mišice, ampak predvsem misel …Tak trenutek sem doživel na tako imenovanem 'Kratkem oddihu z Radiem Ognjišče'; poseben trenutek, ki je trajal tri dni. Zato se mi zdi vredno pisati o njem.

Tri dni sem z eno nogo sicer stal v čolničku vsakdana, iz katerega je pravzaprav nemogoče popolnoma izstopiti, čolničku, ki ga premetava ne glede na moje želje in ki ga lahko le delno krmarim ter umirjam. A drugo nogo sem postavil na breg, ki ne valovi in se ne spodmika, ampak nudi varnost, zavetje, oporo, predvsem pa jasno sliko tega, kar je trdno in res pomembno. Pristni pogovori z našimi poslušalci iz oči v oči, iz srca v srce; želja prinesti v ta srečanja nekaj prijaznega, dobrega, veselega, resničnega, optimističnega. Smeh in pesem, ki sta kot hladen blagodejen obkladek na vročico vsakodnevnih skrbi. Dobra volja, ki ni igrana, ampak zraste ob sončnem žarku, morski pokrajini ter sijočih očeh. Vse to pa se napaja v vsakodnevnem skupnem obhajanju svete maše ter spodbudah Božje besede in duhovnih nagovorov. Zamišljeno kot kratke počitnice, a mogoče jih je doživeti kot neke vrste duhovne vaje. Sam sem jih tako doživel. In čutil sem, da se je podobno godilo z mnogimi iz naše tokrat dvestoglave skupine.

Dejstvo je, da ostajamo v svojih čolničkih, ki jih premetavajo valovi naše mikro in makro stvarnosti. Dejstvo je, da nas valovijo zdravstveni, pokojninski, davčni in drugi valovi, da v nas pljuskajo grozeče vojne ter nasilje blizu in daleč, da nas škropijo ostre kaplje osebnih težav in tragedij. Dejstvo je, da nas je vedno premetavalo in nas vedno bo, temu v naših čolnih ne moremo ubežati. A prav zato je tudi tako močno prisotna želja vsaj z eno nogo stopiti na trdna tla ter umiriti pozibavanje, zbistriti misel ter jo usmeriti v mir in dobro.

Kajti dovolj življenjsko realen sem, da vem, da pač moramo sesti v svoje čolničke in odriniti stran od brega ter se pozibavati na vodi, saj lahko le tako nekam prispemo. A če se nikoli vsaj z eno nogo ne dotaknemo kopna in umirimo, potem počasi pozabimo, kaj je naš pravi cilj.

Potrditev tega smo doživeli v soboto opoldne, ko smo na Tartinijevem trgu družno zapeli Angel gospodov. Okoli naše velike množice se je zbralo mnogo mimoidočih, domačinov in tujcev, verjamem, da tudi neverujočih, ki so s pozornostjo in nato z aplavzom nagradili prizor dobrohotnosti, prijaznosti, skupnosti, občestva ... Ljudje si tako zelo želijo biti del svetlobe, luči, dobrote, plemenitosti ... da to željno iščejo.

Tako odmaknjen od banalnosti sem se na Kratkem oddihu, umirjen in pomirjen - z eno nogo v čolnu, z drugo na kopnem, vendarle za hip zdrznil in pomislil: »Kaj je vendar resničnost: nemiren čoln ali trdno kopno?« A le za hip. Kajti dovolj življenjsko realen sem, da vem, da pač moramo sesti v svoje čolničke in odriniti stran od brega ter se pozibavati na vodi, saj lahko le tako nekam prispemo. A če se nikoli vsaj z eno nogo ne dotaknemo kopna in umirimo, potem počasi pozabimo, kaj je naš pravi cilj. In marsikomu se zgodi, da njegov boj za dobro in pravično, za boljši svet, postane le še boj. Vedno bolj prazen boj. Boj 'proti' in ne boj 'za'. Sam pa postane v tem boju resnoben zadrtež brez smisla za humor, ki izdaja praznino duha. Pred očmi imam kar precej ljudi, ki se jim je to zgodilo.

Razburkanega morja pač ne morete umiriti, a če z eno nogo stopite na kopno, boste zagotovo umirili sebe ...

Zato iskreno vabljeni, da 'stopite na kopno'. Pa za to ni potrebno ravno na Kratek oddih v Portorož. V postnem času je namreč veliko odličnih priložnosti: od različnih duhovnih vaj ter odmikov, duhovnih in molitvenih večerov, do vsebin na našem radiu. Te se bodo še stopnjevale, saj se bližata tako naš radijski misijon kot tudi veliki teden. Razburkanega morja pač ne morete umiriti, a če z eno nogo stopite na kopno, boste zagotovo umirili sebe ...