Kako nam zvenijo imena letošnjih dobitnikov Prešernove nagrade?

Naš pogled | 07.02.2023, 14:30 Mirjana Furlan

V naslovu današnjega komentarja Kako zvenijo imena ? je zastavljeno zelo široko vprašanje, na katerega je moč odgovoriti na najrazličnejše načine. Predvsem pa je pomembno, kdo bi odgovarjal.

Če bi starejšega človeka vprašali, kako mu zvenijo imena Marija, Lojzka, Jože ali Franc bi se zagotovo nasmehnil in rekel, da dobro in domače. Če bi isto vprašanje postavili mladim, bi se namrdnili in rekli, da zvenijo kmečko in zastarelo. Njim bi morda veliko bolje zvenelo kako na čudne načine skovano ime, ki ga v zadnjem času starši radi nadenejo svojim otrokom, npr.: Ayla ali Luan. Svojega razmišljanja ne želim zapeljati v razpredanje, ali so taka nova imena dobra za slovensko identiteto ali ne. Raje bi pozornost posvetila temu, kako sprejemamo ime kake osebe , ki se pojavlja v javnosti, z naklonjenostjo ali sovraštvom, s simpatijo ali odklanjanjem, s prijazno besedo ali žaljivko.

Ko se zasliši ime Janša, številni Slovenci dobijo alergijo, čeprav niti sami ne znajo povedati, zakaj tako sovraštvo do enega od glavnih protagonistov slovenske samostojnosti.

Veliko gradiva na to temo bi dobili, če bi se spustili na politično področje. Ko se zasliši ime Janša, številni Slovenci dobijo alergijo, čeprav niti sami ne znajo povedati, zakaj tako sovraštvo do enega od glavnih protagonistov slovenske samostojnosti. Pa pustimo danes politiko ob strani. Posvetila bi se le kulturni sferi, a se bo kasneje pokazalo, da te ni moč popolnoma ločiti od politične.

Ker se nam bliža kulturni praznik, poglejmo, kako nam zvenijo imena letošnjih dobitnikov Prešernove nagrade. Poznavalcem filmskega sveta in slikarstva zagotovo zvenita imeni Ema Kugler in Herman Gvardjančič znano in ju najverjetneje sprejemajo s simpatijo. Sama pa priznam, da sta mi malo znana, ker pač ne prihajata iz mojih literarnih logov. Vendar me dejstvo, da sta dobitnika tako velike nagrade, zavezuje, da bom poskušala manjko v prepoznavanju njunega dela nadoknaditi.

Vseeno pa imam občutek, da sta imeni premišljeno izbrani in ustrezata predvsem trenutno vladajoči oblasti.

Imena umetnikov so pomembna tudi tedaj, ko se Ministrstvo za kulturo odloča, kateremu bo posvetilo posamezno koledarsko leto. Letošnje so poimenovali za Tavčarjevo in Ravnikarjevo. Praznovali bomo namreč 100-letnico Tavčarjeve in 30-letnico Ravnikarjeve smrti. Na prvi pogled obe imeni ne vzbujata dvoma, da si zaslužita počastitev z raznimi dogodki v letošnjem letu. Vseeno pa imam občutek, da sta imeni premišljeno izbrani in ustrezata predvsem trenutno vladajoči oblasti. Ivan Tavčar, ki mu ne gre oporekati njegovega literarnega opusa, je vendarle znan kot izredno liberalni politik tistega časa in to dejstvo pri kulturni ministrici zagotovo ni bilo spregledano. Zakaj so se odločili za Ravnikarja, na ministrstvu niso natančneje razložili. 30-letnica smrti namreč ni taka letnica, da bi se je bilo vredno posebej spominjati (našla bi se prav gotovo kaka bolj častitljiva), znano pa je, da se je Ravnikar kot Plečnikov učenec odtegnil od svojega učitelja in njegovega katolicizma, politične zveze pa so mu omogočile dobro sodelovanje s takratno povojno oblastjo. Morda je tudi zato ministrici njegovo ime zvenelo primerno.

Razlog naj bi bila 100-letnica njegovega rojstva, čeprav se je ta praznovala v decembru 2022 in 79-letnica njegove smrti (kot vidimo, ne gre za okroglo obletnico).

Če je ob razglasitvi leta 2023 za Tavčarjevo in Ravnikarjevo leto politična nota precej prikrita, pa tega nikakor ne moremo reči za tretjo razglasitev. Ministrstvo za kulturo se je namreč naknadno odločilo, da bo letošnje leto tudi Kajuhovo. Razlog naj bi bila 100-letnica njegovega rojstva, čeprav se je ta praznovala v decembru 2022 in 79-letnica njegove smrti (kot vidimo, ne gre za okroglo obletnico). Ne morem se otresti občutka, da je ta razglasitev čisto politična. Predlog za Kajuhovo leto je bil namreč podan v prejšnjem letu, a takratni kulturni minister Vasko Simoniti tega predloga ni sprejel. In ker se nova vlada tako zelo trudi nasprotovati prejšnji Janševi, so izrabili tudi to priložnost. Nič nimam proti Kajuhu kot pesniku, zavedam se pomena njegovih pesmi v vojnem času, a ob njegovem literarnem delu se vseskozi poudarja sodelovanje v partizanih, torej se pesniku dodeljuje tudi ideološki predznak. In zakaj bi me to motilo? Zato, ker je v istem času kot Kajuh deloval še en slovenski pesnik, ki je bil Kajuhov vrstnik, sicer leto starejši, umrl pa l. 43, torej pred natanko 80 leti. In zakaj ne praznujemo njegove okrogle obletnice?

Morda zato, ker ni bil na pravi, torej partizanski strani? Gre namreč za Franceta Balantiča, pesnika, o katerem se dolgo po 2. sv. vojni zaradi ideoloških razlogov ni smelo govoriti in katerega poezije niso smele vrsto let iziti pri nobeni založbi. Šele s slovensko osamosvojitvijo so se poskušale popraviti krivice, storjene pesniku, ki ni napisal niti ene politično angažirane pesmi, ampak le osebno izpovedne.

Kdaj bomo torej znali svoje velikane ceniti po njihovih delih in jim ne bomo dodajali političnih predznakov, ki jih delajo neenakovredne. Katera leva vlada bo torej razglasila Balantičevo leto?
Kako se lahko poveličuje umetnika, ki ga ima trenutno vladajoča oblast za pravega, kaže izjava avtorja razstave o Kajuhu v NUK-u. Takole je dejal za oddajo Osmi dan: » Vsaka oblast, ki ne spoštuje svojih pesnikov, pisateljev, je neumna. Takšna oblast ima zaprta vrata v prihodnost.« To je bila ostra kritika Janševe vlade, ki ni razglasila l. 22 z Kajuhovo leto. A nova, Golobova oblast ni razglasila Balantičevega leta. Torej je tudi ta neumna, torej je tudi tej zaprta pot v prihodnost?