»Na tržnici jo zelo pogrešamo.« O ljubljanski dobrotnici branjevec Klemen, ki »mu jo je poslal Bog«.

Slovenija | 25.01.2023, 10:05 Rok Mihevc

Včeraj so na Žalah k večnemu počitku položili gospo Heleno, veliko dobrotnico ljubljanskih revežev, čeprav je tudi sama potrebovala pomoč. Tako jo opisujejo mnogi, med njimi tudi branjevec in kmet Klemen Dovč, ki je imel s pokojno veliko stika in jo je dobro poznal. Vsak dan se mu je namreč pridružila na ljubljanski tržnici, kjer mu je pomagala pri delu, vsem pa je hodila tudi po kavo in kdaj celo plačevati parkirnino.

»Mene je Bog poslal«

Kot je Klemen povedal v pogovoru za naš radio, sta se s Heleno poznala več kot 15 let. Njegova kmetija Dovč na tržnici prodaja zelenjavo in tako je Helena en dan prišla mimo njega, ko je videla, da je sam in ga vprašala, če lahko pomaga. »In tako je prihajala vsak dan. Čez par let sem jo vprašal, kako to, da se je odločila, da bo pomagala meni in je rekla, »mene je Bog poslal«.«

Čez par let sem jo vprašal, kako to, da se je odločila, da bo pomagala meni in je rekla, »mene je Bog poslal«.

Take ženske ni v Sloveniji

Ona je bila ena sama dobrota in ostala mu bo v lepem spominu, pripoveduje Klemen. »Take ženske ni v Sloveniji. Bila je skromna, preskromna. Tudi sam bi ji dal več denarja, a sem vedel, da ga ne bi vzela zase, bi ga spet naprej dala. Vedno ga je dajala naprej, za reveže, pa čeprav je bila sama največja revica. Tu se vidi, da jo je bila sama dobrota. Vedno sem ji dal kakšno solato ali drugo zelenjavo, pa jo je potem raznašala revežem. Vedel pa sem, da bo ta zelenjava prišla v prave roke, ni dala takemu človeku, ki ima. Ona je dobro presodila človeka, po domače povedano, ni bila »neumna«, bila je zelo brihtna, imela je to moč v sebi, da je človeka presodila. Bila je prepametna, čeprav je bila videti kot da ne zna šteti do pet.«

Vedno sem ji dal kakšno solato ali drugo zelenjavo, pa jo je potem raznašala revežem. Vedel pa sem, da bo ta zelenjava prišla v prave roke, ni dala takemu človeku, ki ima.

Edino njeno premoženje je bilo kolo

Pripovedoval nam je tudi o njeni življenjski zgodbi. Rodila se je v skromni družini, oče in mama sta živela ločeno, sestra je šla delati v Avstrijo, za njo ni vedela ali je še živa, za brata pa je mislila, da je še živ. »Mama in stric sta imela na vesti hudo reč zaradi dediščine in njena mama je kasneje naredila samomor. Helena je šla v rejo, kasneje je pasla ovce, nekaj časa je delala v Nemčiji v neki bolnišnici, potem pa je prišla nazaj v Slovenijo, delala je pri zidarjih. Hišo, ki jo je podedovala, je dala družini, ki je imela veliko otrok in se tako odpovedala nepremičnini. Tako da ni imela nobenega premoženja, edino kar je imela, je bilo kolo od frančiškanov. Pri njih je tudi živela in br. Ksaver je lepo skrbel za njo. Dobro, da je imela njega, da ji je urejal papirje, dobivala je tudi socialno pomoč, od katere ni ostalo nič, saj jo je takoj razdelila naprej. Sama dobrota jo je bila.«

Delala je v vsakem vremenu, za cerkvene praznike se dela ni dotaknila

In kakšne odnos sta imela sama? »V dobrem odnosu sva bila. Kdaj sva se tudi skregala, ampak zaradi prijateljstva. Malo v hecu, malo zares. Je bila tudi malo navihana. Taka ta prava in jo kar pogrešamo. Vsak dan je šla čez tržnico, dali smo ji denar, da nam je šla po kavo. Ob pol štirih je vedno prišla do mene, pa smo začeli nalagati zelenjavo v gajbice, je pomagala. Zadnje čase je bila bolj šibka, pa je vseeno prišla. Še v soboto je bila pri meni. Ni mogla, da ne bi pomagala, to jo je držalo pokonci. Je pa vedno spoštovala cerkvene praznike, tudi če je bil komunizem in takrat ni nikoli delala, tudi meni ni nikoli prišla pomagati. Delala je v vsakem vremenu, za praznike se dela ni dotaknila. Hodila je k vsem mašam, to pa gotovo veste.«

Delala je v vsakem vremenu, za cerkvene praznike se dela ni dotaknila. Hodila je k vsem mašam.

Napol "divja" in vajena vsega hudega

Gospoda Klemena sem vprašal, kakšen odnos so imeli Ljubljančani do nje? »Veliko ljudi je šlo kar mimo nje, kakor, da je ni, saj veste, kakšni so nekateri ljudje. Eni pa so jo zelo cenili, ji tudi denarno pomagali, kakšen evro so ji stisnili v roko ali ga dali v žep. Enkrat ji je v stolni cerkvi neka gospa dala 200 evrov. Ljudje so ji hoteli pomagati, da bi si kaj privoščila, a ona tega ni potrebovala. Je lahko tudi znaj spala, tam je bila celo bolj sproščena kot znotraj. Po domače, bila je napol »divja«, bila je vajena vsega hudega. Takšne ženske ne poznam, res ne.«

Hodila plačevati tudi parkirnino

Kot še pripoveduje, jim je hodila tudi plačevati parkirnino. »Ključa ji kdaj nisem dal, da ga ne bi izgubila, pa je listek dala samo za brisalce in so ga kdaj tudi ukradli, pa sem dobil kakšno kazen. Je pa naslednjič naredila tako, da je listek z zvečilnim gumijem prilepila na vetrobransko steklo, vedno se je znašla. V dežju se je ovila v folijo in tako ni bila mokra. Oblačila je dobila na Karitas, jesti je hodila k Uršulinkam, tudi prosjačila ni nikoli. Je pa imela lepo smrt, to, da bi kar samo zaspala, si je vedno želela.«