»Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je bilo deležnih tvojih uslug.«

Slovenija | 23.01.2023, 08:00 Rok Mihevc

Pred dnevi smo pisali, da se je poslovila »ikona ljubljanske tržnice in cerkva v centru«, gospa Helena. Za to, malce skrivnostno ženo, so skrbeli bratje frančiškani v župniji Marijino oznanjenje v Ljubljani. Najbolj pa je bil z njo povezan br. Ksaver Babnik, ki je v njeni starosti in bolezni zelo požrtvovalno skrbel zanjo. Poklonil se ji je z ganljivim zapisom, v katerem oriše tudi njeno pretresljivo življenjsko zgodbo. Objavljamo ga v članku.

Rad bi te vprašal, če ti je lepo, Helena? Tako zelo ti privoščim počitek. Tako zelo sem srečen, da si mi večer pred tvojim odhodom v večnost, ko sva prišla do bolniške postelje v samostanu, ki je zraven moje sobe in si tja zadnje mesece rada zavila, da si odpočiješ, nasmehnila s smehljajem, ki je bil samo tvoj in je izražal globoko hvaležnost za vsako najmanjšo pozornost, ki si bi jo bila deležna z moje strani.

V tistem večeru sem vedel, da boš malo zbolela, nikakor pa nisem slutil, da bo ob uri, ko si se vedno odpravljala v stolnico k 6. maši, prišel Gospod po tebe in te popeljal v nebeško družbo vseh misijonarjev in njihovih revežev, ki si jih celo življenje podpirala in dala samo sebe.

22 let nazaj, ko sem prišel na Tromostovje za zakristana v cerkev Marijinega oznanjenja, sem te spoznal. Nič nisem vedel o tebi, a v spominu nosim tvoje hitre korake, drobno postavo, neskončno energijo in zavzetost za pomaganje, kjerkoli bi bilo potrebno. Začela si zahajati v zakristijo, prihajala si s polnim naročjem doživetij, novic in vprašanj ... Začutil sem, da tvoje srce potrebuje razumevajoče uho in srce, s katerim bi delila svoje življenje. Hrepenela si po materinski ljubezni in sprejetosti, katere že v otroštvu nisi bila deležna, še več, doživela si zavrženost od očeta v taki meri, da zate ni bilo mesta v hiši, ampak v hlevu pri kozah in prašičih.

Hrepenela si po materinski ljubezni in sprejetosti, katere že v otroštvu nisi bila deležna, še več, doživela si zavrženost od očeta v taki meri, da zate ni bilo mesta v hiši, ampak v hlevu pri kozah in prašičih.

S teboj sta odraščala še sestra in brat. Ko si v zgodnji mladosti doživela grozoto, ki si je niti zamišljati ne moremo, si pobegnila od doma. Tvojo ranjeno dušo je pot vodila iz Spodnje Korene v Slovenskih Goricah, kjer si bila rojena 5.1 1940, v Maribor, kjer si se zaposlila pri gradbenem podjetju. Na ročni mešalec si mešala malto, si s ponosom pripovedovala, Tam si tudi srečala s. Alkantaro, ki ti je vero znala približati tako, da si jo vzela zares. Tvoj nemirni duh je kmalu odneslo v Nemčijo v Bonn, kjer si se zaposlila v bolnici, ki so jo vodile sestre Boromejke. Delala si v pralnici, čistila bolnico in se učila negovati bolnike, a tudi tu nisi dolgo zdržala, saj red, ki so ga zahtevale sestre, ni bil zate.

In iz Nemčije si se 1970 podala v Ljubljano iz katere nisi več odšla. Za kratek čas si se zaposlila v čistilnem servisu, pa tudi tu ni šlo. Začela si z nego bolnih na domu in s čiščenjem stanovanj bolj premožnim ljudem. In tu si uspela. Veliko pohval je bilo slišati, kako skrbno in zavzeto si bolnike negovala. Komurkoli, kadarkoli in karkoli je bilo potrebno postoriti, vedno si to naredila velikodušno in popolno.

Veliko pohval je bilo slišati, kako skrbno in zavzeto si bolnike negovala. Komurkoli, kadarkoli in karkoli je bilo potrebno postoriti, vedno si to naredila velikodušno in popolno.

Celo na Brezovico si se vozila s kolesom in skrbela za hudo bolnega rakavega bolnika, vse do njegove smrti. In ves svoj zaslužek si vedno dajala za misijone, zase nisi zadržala niti centa. Vse si storila zanje, kar si mogla. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ljudi je bilo deležnih tvoji uslug. Ko si opešala si se posvetila delu na trgu in bila vsak dan pri vseh mašah, v centru, če se je le dalo. Nisi hotela misliti nase, težko te je bilo razumeti.

Pa je Bog poskrbel, da smo ti frančiškani ponudili vse kar je nujnega za življenje. Stalni naslov urejena zavarovanja, vse kar si potrebovala za dostojno življenje. Ni bilo vedno lahko najti skupnega jezika, a na koncu smo našli kompromis in šli skupaj naprej. Ko si pred dobrim letom težko psihično zbolela, ti po dobrotni roki zdravnice ni bilo treba na zdravljenje v bolnico. Tako srečna si bila, da si lahko pri nas in na trgu, kjer si pomagala na vse mogoče načine.

Ostala boš v naših spominih, tvoja pripravljenost za pomoč nam bo obujala spomin na ženico, ki je gorela in izgorela v službi sočloveku in Bogu.

Z zdravili si omilila svojo bolezen, predvsem pa z veliko vero v Boga in do svetnikov. Tako rada si mela nebeško družbo. In danes se od tebe poslavljamo, prav na Žalah, kamor si tudi tako rada zahajala in skrbela za frančiškanske grobove. Ostala boš v naših spominih, tvoja pripravljenost za pomoč nam bo obujala spomin na ženico, ki je gorela in izgorela v službi sočloveku in Bogu. Ljubezen do Križanega te je priganjala, zdaj pa počivaj v miru moja draga Helena. Ne bom te pozabil Helena. Obljubim!