Escluse Forum San Paulo, razprava | (foto: Nova24TV)
Sol zemlje in luč sveta?
Komentar tedna dr. Janez Juhant
Knjiga venezuelskega disidenta Escluse Forum San Paulo in kulturna vojna odmeva v teh zahtevnih časih tudi v Sloveniji. Ne le v družbi, tudi v Cerkvi se bomo morali bolj odločno postaviti na etične in demokratične temelje samostojne Slovenije in se upreti temu 'narobe svetu', ki se nevarno zajeda v temelje demokracije, zato je to tudi problem Cerkve.
S preostalim svetom delimo posledice sekularizacije in potrošništva, ki človekovo osebnost speljuje na zunanje okvire in jo že kar življenjsko ogroža. Jemlje nam notranje duhovno jedro, o čemer govorijo poznavalci zadnja stoletja: Nobena prejšnja doba ni zašla tako stran od temeljnih duhovnih izročil, ki so tisočletja spremljala človeka.
Razen tega je naše osebno in družbeno življenje vsestransko prepojeno z nasilnimi vzorci bivšega režima. To pogojuje kolektivno razmišljanje, ki ga z propagandno-medijskimi sredstvi spodbuja omenjeni levičarski Forum San Paulo.
Njegov vpliv je podoben komunistični internacionali tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je preplavila kulturno in politično življenje in načela krščansko jedro človeka in družbe z lažmi o 'novem' človeku v 'brezrazredni' družbi, saj so osvojili celo vrhove oblasti po Evropi in ZDA.
Temu so podlegali zlasti mladi, tudi kristjani in ti danes sprejemajo različico mehkega totalitarizma, ki obljublja neomejeno uživanje, enakost in tostransko izpolnitev življenja.
Ehrlich je širitvi lažnega vpliva Kominterne odločno postavljal nasproti katoliško internacionalo, utemeljeno na osebni veri ter odločnem in preudarnem krščanskem družbenem organiziranju.
Časi so zdaj drugačni. Občutek imam, da ni le le v družbi, pač pa tudi v Cerkvi zelo močan duh individualizma, kot nasprotje bivšemu sistemu, ki nas je tlačil v kolektiv, zato pa smo nagonsko bežali v svoj individualni svet, zasebnost, zakristijo.
Kleriki smo temu zaradi samskosti še bolj izpostavljeni. Vse pa nas je zaznamovala še tranzicija, ki je bivšo kontrolo partije razvezala v absolutno, pogosto lažno in sebično svobodo posameznikov. Zato nismo pripravljeni na dialog v družbi in Cerkvi, težje se organiziramo in sodelujemo ter izkazujemo velikodušnost drugim; dobre ideje težko najdejo pot do drugega.
Veliko se solira, manj je pripravljenosti za skupne cilje. Težko premagujemo uravnilovko povprečnosti in izenačevanja, smo pa servilni do neutemeljeno privilegiranih. Težko sprejemamo predloge sposobnih, ne nagrajujemo uspešnih, toleriramo nedelo in povprečnost ter ostajamo neustvarjalna družba.
Potrditev tega je tudi, da so volivci zavrgli bivšo delovno vlado in podprli povprečneže in nesposobneže, celo razdiralce slovenske družbe in države, kar kdo zdaj že obžaluje. Žal pa se zdaj celo med verujočimi porajajo dvomi o strokovnem in narodno-utemeljenem delu Janševe vlade, celo pri tistih, ki so v njej sodelovali in se hvalili z njenimi pridobitvami.
Razmere razodevajo pomanjkanje strategije in neusklajenost pri demokratih in v Cerkvi, da bi se uprli levičarskemu ustvarjanju narobe-sveta. Žalostni, prizadeti in zaskrbljeni smo namreč, ker se očitno izvoljeni predstavniki države dejansko »zafrkavajo« ne le »iz logike in zdravega razuma«, pač pa tudi iz nas državljanov.
Namesto, da bi ukrepali, demonstrirajo, namesto, da bi izkazovali svojo integriteto, se zoper njih vlagajo obtožnice, namesto da bi držali besedo, za svoje koristi teptajo načela, ki jih pridigajo državljanom, namesto, da vladajo, plenijo naše premoženje.
Del tega narobe-sveta smo tudi katoličani, če si ne prizadevamo za pristnost krščanskega življenja. Ehrlich je v svojem času poudarjal, da mora biti duhovnik duhoven, utrjen v molitvenem življenju, nesebičen in velikodušen; vse naj mu bo le božje kraljestvo.
Čeprav imamo kleriki in verniki domnevno dobro mnenje o sebi – bolj kritični pa smo do drugih, je na mestu samo spraševanje in pripravljenost za dialog, če hočemo da bo naše krščanstvo postajalo bolj pristno, kar bo največ pripomoglo tudi k spremembam v družbi.
Premagovanje samovolje, poštenost in zazrtost v nebo, so odlike pristnega krščanskega življenja, s katerimi kleriki in vsi verni uveljavljamo nebeško državo na zemlji. Za to je potreben dialog z Bogom in med seboj, ki vernega duhovno usposablja za reševanje perečih osebnih in družbenih vprašanj.
Brez te odločnosti in strategije bomo težko kljubovali mehkemu levičarskemu totalitarizmu. Ta zgolj medijsko slepi, pušča pa odprte probleme države in se ne dotika stisk ljudi.
Protislovnost vladajočih se kaže tudi v tem, da imajo negativen odnos do Cerkve in vernih, obenem pa hitijo k papežu in škofom; predsednica države ob pogrebu pokojnega Benedikta XVI., premier Golob po diplomatskih in drugih poteh do papeža in škofov.
Bodo škofje to obrnili v prid upravičenih interesov vernih in celotne Cerkve?
Svetost Cerkve ni samoumevna postavka. Temelji na stalnem spraševanju vesti, tako pri klerikih, kot ostalih vernih. Krepi se v dialogu z Bogom in med seboj. Tudi pokojni papež Benedikt je spodbujal k tej duhovni prenovi, k pristnosti, samoočiščevanju in organizacijski doslednosti za kljubovanje tem sodobnim izzivom.
