Izrazil sem željo, da vera postane nekaj normalnega za našo družbo

Utrip Cerkve v Sloveniji | 27.12.2022, 09:05 Petra Stopar

»Ne moremo si privoščiti ločevanja, pač pa je sodelovanje, dialog, spoštovanje, tudi drugače mislečega, edini način, kako mi sploh lahko preživimo in tudi, da ustvarimo nekaj dobrega za našo družbo in za prihodnje rodove,« je o odnosu politike do Cerkve povedal predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje za Radio Ognjišče ob koncu leta.

Upanje za našo Cerkev tudi majhne skupine

Na vprašanje, po čem se bo najbolj spominjal leta 2022, je novomeški škof ordinarij odgovoril, da je tako kot vse nas, tudi njega osebno zaznamovala vojna v Ukrajini v smislu grozot, ki jih spremljamo preko televizije in drugih sredstev obveščanja. V škofiji so sprejeli tudi nekaj ukrajinskih beguncev. Sicer pa mu najbolj ostaja v spominu to, kar doživlja na srečanjih po župnijah, kot so vizitacije, birme in druge slovesnosti.

»Vse tisto, kar je v majhnih skupnostih Božjega, navzočega, kako po župnijah, recimo molitvene skupine, oratorij, pevski zbori, ministranti, zakonske skupine in tako naprej, živijo vero in evangelij na način, ki ga zmorejo in mnogi se zelo trudijo. To niso neke množice, ampak te majhne skupine so upanje tudi za našo Cerkev. In to tudi mene nekako potrjuje, da smo na pravi poti. Kljub vsem stiskam, ki jih doživljamo, čutim tudi to krizno situacijo, v kateri se nahajamo, navzven, pa tudi navznoter, kot priložnost za rast, da se vprašamo, kaj nam Bog sporoča po tem, kar doživljamo ta trenutek,« je povedal o spominih na svoje škofovsko delo.

V tem letu je družba še vedno občutila posledice epidemije novega koronavirusa. Duševne stiske se poglabljajo, prav tako bodo posledice draginje udarile po gmotnem in socialnem položaju prebivalstva, zdravstvo je v krizi ... Cerkev po besedah škofa Sajeta v teh preizkušnjah vernikom prihaja naproti predvsem na duhovnem področju, čeprav poskuša tudi preko Karitas ali posameznikov pomagati ljudem v stiski.

»Čutimo, da bolj kot gmotno pomoč, ljudje potrebujejo toplo besedo, podporo, razumevanje, prijateljski obisk. Veliko je starejših ljudi, tistih, ki so sami, ki mogoče potrebujejo neko majhno uslugo, ali pa samo, da nekoga srečajo in se pogovarjajo. Skratka, Cerkev ima tukaj vlogo, da prenaša duhovno sporočilo odrešenja,« je dejal.

Glavni izziv sinode pogovor o tem, kako spregovoriti o svoji veri in po njej živeti

Sredi leta se je na ravni krajevnih Cerkva sklenila prva faza vesoljnega sinodalnega procesa, v kateri so sodelovale tudi slovenske župnije in škofije. Delovna skupina pri Slovenski škofovski konferenci, odgovorna za sinodo, je nato izdala sklepni nacionalni sinodalni povzetek, v katerem je zbrala mnenja vernikov, laičnih in redovnih skupnosti, župnijskih občestev in usmeritve za prihodnje delovanje Cerkve v Sloveniji. Po škofovih besedah je sinoda tek na dolge proge in ni novost v naši Cerkvi. Sinoda pomeni, da hodimo skupaj, in ko smo na poti, se pogovarjamo, povemo, kako se počutimo. Predvsem pa je po njegovem pomembno, da se ne pogovarjamo le o vsakdanjih stvareh, krizi in zunanjih problemih družbe in Cerkve, ampak o naši veri. To tudi o čuti kot glavni izziv, ko se srečuje z ljudmi in sodelavci po župnijah.

»Kako težko je spregovoriti o svoji veri. Mi lahko nekaj povemo, kaj piše v katekizmu, kaj piše v Svetem pismu, ko pa je treba povedati nekaj, kako jaz vero doživljam, kaj meni vera pomeni, kateri izzivi so, glede na to, da jaz verujem, kako čutim sedanji trenutek v luči vere, moje poslanstvo, potem pa se začne zadrega. In mi reče nekdo: 'Ja, saj veste, bi rad povedal, pa ne morem, ne najdem besed.' In se mi zdi, da je sinoda pravzaprav neke vrste šola, tak malo bolj intenzivni tečaj naše vere, ko spregovorimo o nas, o naših pogledih, o tem, kako mi čutimo svojo vero, in tukaj je pred nami še dolga pot,« je menil in dodal, da je sinoda pot Cerkve.

Biti kristjan pomeni biti v skupnosti, in to je danes v času, v katerem smo, zelo pomemben vidik. Ker smo s telefoni, z internetom, z omrežji in tako naprej sicer zelo povezani, po drugi strani smo pa zelo osamljeni in mnogi čutijo to osamljenost. Krščanska vera pa nas povezuje v skupnost.

Svetniki niso oddaljeni liki

Kar nekaj lepih in milostnih dogodkov je bilo letos v Cerkvi v Sloveniji, od uradnega začetka beatifikacijskega postopka za Božjo služabnico Magdaleno Gornik, do tega, da je Nadškofija Maribor postala znova poslovno sposobna, pa jeseni srečanje Slovencev, Hrvatov in Madžarov v Beltincih. Škof je ob tem spomnil tudi na blaženega Lojzeta Grozdeta, čigar stoto obletnico rojstva bomo obhajali v maju 2023, 1. januarja 2023 pa 80-letnico njegove mučeniške smrti. Tu so še drugi svetniški kandidati, na primer drinske mučenke.

Čeprav se nam zdijo ti liki zelo oddaljeni, nas lahko po besedah škofa Sajeta naučijo, da se lahko vsak od nas trudi in hodi po poti svetosti, da to ni samo za izbrane: »Svetniki niso neki oddaljeni liki, ki jih častimo tam notri, ampak so konkretne osebe, ki nas vabijo, da tudi mi pogledamo, kaj lahko mi naredimo. Jaz sam vidim to vedno kot izziv za posameznika. Kako jaz lahko svojo vero živim, na kakšen način, ali sem dovolj pogumen, kaj mi manjka pri tem, da bi imel tega poguma dovolj. To je tisto, kar se mi zdi res pomembno.«

In mi reče nekdo: 'Ja, saj veste, bi rad povedal, pa ne morem, ne najdem besed.' In se mi zdi, da je sinoda pravzaprav neke vrste šola.

Živimo v isti državi

Ob nastopu mandata vlade pod vodstvom premierja Roberta Goloba je škof izrazil pričakovanje, da bo delovala za skupno dobro, za dialog in da bo vlada vseh Slovencev. Pred kratkim je okoljsko ministrstvo izdalo priporočilo okoljskega ministrstva, da naj občine začnejo zaračunavati župnijam nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Na vprašanje, koliko župnij je prejelo takšen zahtevek, je škof odgovoril, da malo in da to ni nek splošen problem v Sloveniji: »V naši škofiji nimamo takih zahtevkov zaenkrat. Res, da sem sam pri predsedniku vlade izrazil tudi željo, da postane vera nekaj nekaj normalnega za našo družbo, če je nekdo veren, da se tega, ko bo v javnosti prejel neko visoko funkcijo, ne bo sramoval, da ne bo vere zatajil, da je vera nekaj pomembnega, zato ker daje človeku smisel življenja, ga potrjuje v dobrem, mu daje notranje moči, da je bolj solidaren, bolj sočuten, da ima neke notranje razloge za to, da vztraja v tem, kar je prav, da je pripravljen tudi odpuščati, ker ve, da mu je Bog tudi odpustil njegove grehe.«

Druga stvar pa je, dodaja škof, sodelovanje: »Živimo v isti državi, ne glede na to, ali smo verni ali neverni, in če gre za nekatera vprašanja, ki se tičejo tudi Katoliške cerkve, ki je pravzaprav sestavni del te družbe, da se o tem pogovarjamo. Kot piše že v sporazumu Republike Slovenije s Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, kjer so definirane nekatere stvari, med drugim piše tudi to, da se bomo o odprtih vprašanjih spoštljivo pogovarjali in spoštovali načelo ločitve v smislu sodelovanja, se pravi pozitivnega razumevanja tega načela, da, kjer so pač težave, izzivi, vprašanja, da sodelujemo, v smislu, želimo si pomagati, ker vemo, da smo na isti ladji. Hodimo po isti zemlji, po istih cestah se vozimo, isti zrak dihamo. Ne moremo si privoščiti ločevanja, pač pa je sodelovanje, dialog, spoštovanje, tudi drugače mislečega, edini način, kako mi sploh lahko preživimo in tudi, da ustvarimo nekaj dobrega za našo družbo in za prihodnje rodove.«