Če danes pogledam nazaj, vem, da drži: »Spremeniš lahko samo sebe«

Naš gost | 04.12.2022, 08:03 Blaž Lesnik

Zgodbo svojega življenja in poslanstva rejništva nam je v letošnjem Tednu za življenje odstrla Bernarda Konjar. Pri njej se je zvrstilo več kot 14 otrok, s katerimi je spletla pristne vezi. Tudi sama je bila takoj po rojstvu v reji, ker njena mama ni zmogla skrbeti zanjo, čeprav sta bili v rednih stikih.

Kasneje se je poročila, rodila sta se ji dva sinova, a zakon je po nekaj letih propadel, ker je mož podlegel alkoholu. Boleče mesto v njeni življenjski zgodbi imajo tudi depresija, sinov samomor in zdravljenje drugega sina v komuni.

Globoko brezno depresije

»Sama dolgo nisem znala poimenovati tega. Bilo je, kot da bi mi primanjkovalo kisika,« pravi in dodaja, da so ji pomagali ljudje, prijateljska mreža. Med njimi je bilo veliko strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Preko prijateljske mreže je dobivala tudi terapevtsko pomoč. A kljub temu dodaja: »Depresija je dolg proces. To ni virozica. Z dvema »vikend paketoma« ne prideš skozi. To je trajalo daljši čas, en tak globok umik je bil.

To je tako, kot da greš skozi snežni vihar in te biča ledeni mraz, na sebi pa imaš samo poletno srajčko.

To je bilo eno najglobljih brezen, v katerega sem pogledala. Pomagala pa mi je res strokovna pomoč, podpora, pogovor... Pomembno je, da mi je oseba, ki mi je pomagala, pustila čas. Ni silila, da bi morala priti čim prej ven iz tega. Tako sem se lahko počasi pregnetla.«

Težko se je srečati s svojo bolečino – hitro lahko zamrzneš

Pomembna je pomoč sočloveka, strokovnjaka, vendar dodaja: »Lahko malo človeku v hrbet pihaš in mu pomagaš čez brzice, ampak režiser svoje zgodbe mora biti on sam.« Na nek način je že to veliko, da si pripravljen počakati, da mine.

»Jutri bo nov dan. Depresija in misel na samomor gresta z roko v roki. Zato nestrpnost ni na mestu. Deluje, kot da bi samega sebe še dodatno bičal. Ko lahko prepustiš, pride olajšanje. In pomembno je, da se ti pridruži človek z veliko empatije.«

Tudi v današnji družbi je veliko depresije in Bernarda opaža, da se ljudje s to bolečino sploh niso zmožni srečati. Zato je še kako pomembna pomoč. »Če nimaš sočutnega toplega naročja, kjer se mehčaš in odpiraš, zamrzneš. Potem te pa življenje pri stranskih vratih ujame, če te drugje ne more. Depresija te prisili, da se srečaš s seboj.«

Preizkušnje sinov: samomor in alkoholizem

V tistem času je najstarejši sin naredil samomor, drugi pa je šel po očetovi poti alkoholizma. »Prvi sin je bil takrat star 23 let, boril se je z veliko občutljivostjo. Iskal je svoje mesto v življenju. Bil je tako krhek, občutljiv, preplašen... To je tako, kot da greš skozi snežni vihar in te biča ledeni mraz, na sebi pa imaš samo poletno srajčko.«

Tudi takrat je imela terapevtsko pomoč. »Zelo hitro smo razčistili, da ne bomo iskali, kdo je kriv. Kdo je tu naredil premalo. Ko analiziraš zadnje dneve, zadnji mesec, lahko hitro pade kocka na tega, onega ali seveda nate.«

Drugi sin je šel po očetovi poti alkoholizma. »Danes vidim njegovo pot odvisnosti kot nesposobnost odrasti, kot beg pred odraslostjo v želji ostati v infantilnem občutenju in vedenju. Iskal se je bolj sam, kot da bi imel dobre like, ki bi mu pomagali klesati korake v samostojnost in odraslost.« Zdaj je že sedem let v komuni, kjer vzgaja in skrbi za nove prišleke.

Sprejela otroke, ki jih drugje niso hoteli

Kljub vsem preizkušnjam se je Bernarda pobrala in dokončala študij. Posvetila se je rejništvu »najtežjih« primerov.

To je bil žur, ampak tak, da mi je od vsakega lasa teklo.

»Kot socialna delavka sem delala z zelo ranljivimi otroki, to me je najbolj zanimalo. Imeli smo različne terapevtske tabore za takšne otroke. Tu sem se počutila kot riba v vodi. Zgodilo se je, da dobila otroka za teden ali dva, da sem ga namestila pri sebi.«

Pravi, da se je z odločitvijo za rejništvo želela zahvaliti za vso doto, ki jo je dobila sama kot rejniški otrok. Rejništvo je postalo njen način življenja.

»To je bil žur, ampak tak, da mi je od vsakega lasa teklo.« Prvega otroka, ki ga je sprejela, se spominja na poseben način. »To je bil otrok, za katerega se je vedelo, da bo potreboval rejništvo za največ dve leti. Hotela sem se v praksi preizkusiti, ali je bila moja odločitev prava.«

»Njegova starša sta bila na prestajanju zaporne kazni in vedela sem, da bosta prišla po otroka. To je bila krasna zgodba. Sodelovali smo strokovna delavka, supervizorka... Tudi otrok se je po končanem rejništvu k meni vračal, ker ga je mati iz svojega toplega srca, iz zaupanja prepuščala meni. Da sem ga lahko jemala na počitnice s seboj. Bil je še vedno malo »naš«.

»To je idealen razplet. Da otrok lahko ohrani tisto, kar je bilo dobrega. Da se ga ne trga. Velikokrat pa so žal ločitve travmatične - odhodi v rejništvo in iz rejništva nazaj... To je pa tako, kot da so otroci razsekani. Treba je vse narediti, da se ta zgodba lahko pelje z roko v roki.«

Rejništvo se je tudi pri njej končalo na različne načine: »Potrudila sem se s strokovno oporo, ki sem jo imela na voljo. Dostikrat sem trepetala, kako bom izšla iz tega. Najtežje mi je bilo, ko sem vedela, da za otroka ni dobrih rešitev. Srce me je bolelo, ker sem ga pogrešala.«

Poleti na počitnice ob morje, pozimi smučanje

Bistveno je, da se otrok naveže nate, poudarja naša sogovornica. »To je potreben humus za delo, čeprav veš, da bo prišlo do ločitve. Bolečina je stranski produkt, nujna posledica.«

Počitnice je organizirala njim in sebi. »Poiskala sem nastanitev, vedno sem povedala, kdo sem in kakšne otroke imam in dobila sem nekaj popusta. Ponavadi smo šli v lastni režiji. Otroci so tako splavali v morju. Čez leto smo trenirali tudi v toplicah v Izlakah, kjer so naredili prve zamahe.
Topla voda deluje terapevtsko, tako da so se otroci malo zmehčali.«

Dostikrat sem trepetala, kako bom izšla iz tega. Najtežje mi je bilo, ko sem vedela, da za otroka ni dobrih rešitev. Srce me je bolelo, ker sem ga pogrešala.

Hudomušno dodaja, da jih doma ni bilo treba kopati in je bilo tako za higieno poskrbljeno. Pozimi so smučali: »kdor je hotel, sem ga podprla. Čez so dali začetni in nadaljevalni tečaj, jaz sem pa uživala, ko sem jih gledala.«

Film Rejnica

Leta 2014 je takratni diplomant na AGRFT Miha Možina o njej in njenem življenju posnel kratek dokumentarni film z naslovom Rejnica. V snemanje sem privolila zaradi prošnje režiserja, da bi lahko končal študij. Potem pa je stvar šla precej globoko, z vsemi mojimi ranami in solzami. V filmu je vidno dno mojega sina, ko je hodil z nogami po dnu ali celo ribal z glavo po tleh.

Zame je bilo to grozljivo. Obenem so bili odzivi mnogih zelo sočutni, mnogi so me klicali, se zahvalili, bili so globoko ganjeni. Nekateri pa so se me začeli izogibati. Dotaknilo se je vseh.«