Borut Pahor izroča zadnjo zahvalo čistilki predsedniške palače. | (foto: Urad predsednika republike)
Sledilci so ga spraševali, kdaj bo tudi ona dobila priznanje. Pa ga je, čisto zadnja.
Novice Rok Mihevc
Borut Pahor, kot smo lahko prebirali v statistiki, je v 10-letnem predsedovanju vročil 383 odlikovanj in 49 jabolk navdiha. Čisto zadnje priznanje pa je šlo v roke njegovi »sijajni sodelavki in prijateljici«, ki je čistila predsedniško palačo.
Zadnje priznanje čistilki palače
»Mini božično zgodbico«, kot je poimenoval zapis, je Pahor objavil na svojem Facebook in Instagram profilu. V njej pojasni, da je v desetih letih podelil veliko odlikovanj, Jabolk navdiha in zahval najboljšim med najboljšimi. »Toda vi, moji ljubi sledilci, ste me v zadnjih letih spraševali o njej, ali bo tudi ona kaj dobila. In dobila je zadnje, prav zadnje slovesno izročeno priznanje, Zahvalo predsednika republike,« piše Pahor.
»Zekija je odšla med legende«
Zadnjo zahvalo je tako podelil Zekiji Ferhatović, njegovi »sijajni sodelavki in prijateljici«, ki je bila zaslužna, da je bila predsedniška pisarna vseh deset let zgledno urejena. »Iz predsedniške palače sva za vedno odšla istega dne. Zekija je odšla med legende,« še hudomušno zapiše besede slovesa nekdanji predsednik in med drugim pripiše še ključnike »hvaležen«, »najboljša med najboljšimi«, hvala«, ...
P. Branko Cestnik: Pahor kot italijanski predsedniki »očkoti«
Gre le še za eno od dejanj Pahorja, ki dokazujejo, kako je bil predsednik vseh. O tem je spregovoril tudi sogovornik oddaje Spoznanje več, predsodek manj, p. Branko Cestnik. Kot je povedal v pogovoru z Jožetom Bartoljem, ga je Pahor spominjal na italijanske predsednike »očkote«.
Ko govorimo o naši domovini, naših nosilcih oblasti, vidimo, da se je zdaj že nekdanji predsednik Borut Pahor v svoji vlogi precej razvijal. Je dozorel in na koncu smo spremljali diapazon nekih dejanj, ki jih noben izmed ostalih predsednikov, ki so bili do zdaj, niso zmogli.
Dolgo sem živel v Italiji in opazoval te predsedniške funkcije. In videl sem, kako Italijani spoštujejo predsednika, čeprav ga izvoli parlament. Pahor me je začel spominjati na te predsednike, na te »očkote«, ki se ne mečejo v dnevno politiko, ampak znajo biti z ljudstvom, znajo presegati delitve in se dobro znajdejo med »industrialci«, na srečanju ateistov, vernih, pri maši, povsod se dobro znajdejo, ker so predsedniki vseh in tako se tudi dobro počutijo, naravno.
In da en predsednik pride do te stopnje, pač potrebuje eno zorenje. Gotovo je tu nekdanji predsednik Pahor to pot prehodil, da se je v vsakem okolju vklopil in povsod smo ga dojemali kot našega predsednika. Je pa seveda imel dežurne kritike, ki so hoteli bolj kulturno bojniškega predsednika, bolj politično profiliranega, enostranskega in tistim se je malo zameril.
Zanimiva je bila njegova izjava sodelavcem Radia Ognjišče, da je kot socialdemokrat na koncu rekel, »molite zame«.
On je razvil to žlahtno socialdemokratsko noto pri sebi. V Sloveniji se je socialdemokracija skušala razviti tako ne levi kot na desni. Tudi SDS je začela kot socialdemokratska stranka, nekdanji komunisti so se tudi spreobrnili v socialdemokracijo, danes pa so socialdemokrati. Ampak tiste žlahtne socialdemokracije kot je nemška ali avstrijska, vendarle nismo zapopadli. Spomnim se na primer avstrijskega kanclerja, ko je na slovesnosti na shodu pri Marijazell pel v cerkvenem zboru. Socialdemkracija, ki je pri nas, pa je vezana na komunistično tradicijo, komunizem pa na ateizem, na revolucijo in revolucionarno nasilje. In tako se vlečejo neke megle, mračne podobe ves čas tudi v današnji čas.
Cestnik je že v eni izmed prejšnjih oddaj spregovoril o Pahorjevi drži. Preberite si tukaj.
