»S temi ljubimi slovenskimi prazniki, ki smo jih tako nesrečno postavili, imam kar nekaj težav.«

Slovenija | 27.12.2022, 18:03 Rok Mihevc

Na prazničen večer smo v Mozaiku dneva gostili novinarko in zgodovinarko dr. Rosvito Pesek. Kako se spominja dneva samostojnosti in enotnosti kot novinarka, kako pomembno je praznovati tovrstne dni, kako spremlja delo državnega zbora, kako ocenjuje super volilno leto in katera knjiga »jo še muči« … Vse to v pogovoru z Alenom Salihovićem.

Praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Kako se spominjate tega dneva kot novinarka?

Spominjam se nekega vznemirjenja, ki je bilo neizmerno, tiste delovne vneme, vse so nas razporedili, vsak je imel neko nalogo, da bo nekje nekoga spremljal, vse se nam je zdelo tako pomembno. Zdaj bo hecno, če mogoče na vašem radiu rečem, ampak je bilo kot pri maši. Nadškof Šuštar, njegova prva izjava je bila, »vabim vse, da pridete in potrdite to sporočilo božiča na ta dan«. Zvonjenje ob sedmih zjutraj in zvečer. To je bilo neko tako prebujenje. Ni čudnega, če se ljudje s tako nostalgijo in s tako lepimi spominjajo tudi tiste izjave, »na to smo čakali 45 let, da bi nam Bog dal našo ljubo Slovenijo«. V ljudeh je bil res en ponos, veliko veselja in volje, vsega je bilo.

To je bilo neko tako prebujenje. Ni čudnega, če se ljudje s tako nostalgijo in s tako lepimi spominjajo tudi tiste izjave, »na to smo čakali 45 let, da bi nam Bog dal našo ljubo Slovenijo«.

V teh dneh smo priča takšnim in drugačnim dogodkom, ki obeležujejo ta dan. Kako pomembno je praznovati tovrstne dni? Zdi se, da hočemo ta praznovanja dati na stran, da se nas ne tičejo ...

Seveda se nas tičejo, saj smo državljani te države, edine, ki jo imamo. To je isto kot bi Nemcem rekel, da ne smejo slaviti združitve Nemčije. Človek ima kot individuum svoj rojstni dan, svoj god, ki ga slavi, kot državljan pač imaš tudi nek spomin, rojstni dan svoje države. Pri nas je še tako, da se katoliški prazniki povezujejo s temi državnimi prazniki, kar nam še nekoliko več manevrskega prostora pušča, da se res zberemo, kaj rečemo, da razmislimo o vsem skupaj, se usedemo, se tudi družine pomenijo. Nekako se združita država, družina, družba. Te praznike čakam z vedno večjim navdušenjem.

Na dan ustavnosti se je poslovil Borut Pahor, prišla je nova predsednica Nataša Pirc Musar. Zadnja dejanja Pahorja so bila vrnitev odlikovanj šestim osamosvojiteljem in tudi izročitev družini Pučnik. Kako ste spremljali to gesto? Kar veliko ste delali na tej osamosvojitveni zgodovini.

Obe dejanji sem videla kot pospravljanje mize. Mislim, da je z vidika države nedostojno in neprimerno, da ima odlikovanje, ki jih je nekoč podelila svojim državljanom, v omari. Borut Pahor je želel, da se to v naši državi po 30 letih uredi in to mu je, z veliko diplomatske spretnosti in potrpežljivosti, tudi uspelo. Mislim, da je prav, da je tista šesterica, ki je takrat v navalu nekega ogorčenja zaradi izjav tistih, ki so res nekoliko bili na drugi strani radarja, to takrat vrnila, da je tudi pri njih dozorelo neko spoznanje, da priznanja in odlikovanja sodijo k njim, njihovim družinam in njihovim potomcev. In prav je, da se je to uredilo na tak način.

V teh dneh se spominjamo tudi 30 letnice parlamentarizma, prve seje državnega zbora. Spremljate državni zbor, kako se je ta spreminjal skozi leta? Kje vidite prednosti in tudi katere slabosti?

Jaz bi rada, če dovolite tukaj nekaj drugega povedala. Ne razumem, zakaj slavimo 30 let parlamentarizma in državnega zbora, saj se naš parlamentarizem, naša svoboda javne besede in političnega delovanja ni začela z državnim zborom. Začela se je s tisto skupščino, na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990. In če bi že morali kaj slaviti, bi morali slaviti dan demokracije ali dan prvih svobodnih in demokratičnih volitev. In to bi letos slavili že 32., saj ni bil državni zbor tisti, kamor so bili prvič svobodno izvoljeni poslanci. Prvič smo svobodno volili leta 1990. In jaz imam s temi ljubimi slovenskimi prazniki, ki smo jih tako nesrečno postavili, kar nekaj težav. Ne razumem zakaj praznujemo 26., če bi lahko praznovali 23., saj smo takrat šli na plebiscit. Meni se zdi dejanje plebiscita samo, ko je milijon 392 tisoč ljudi šlo in obrkožilo ZA, pomembnejše dejanje od tega, kdaj smo mi pač ta plebiscitni rezultat razglasili.

Ne razumem zakaj praznujemo 26., če bi lahko praznovali 23., saj smo takrat šli na plebiscit. Meni se zdi dejanje plebiscita samo, ko je milijon 392 tisoč ljudi šlo in obrkožilo ZA, pomembnejše dejanje od tega, kdaj smo mi pač ta plebiscitni rezultat razglasili.

Zdaj pa, da se vrnem k vašemu vprašanju. Zdi se mi, da se je ta parlamentarizem precej spremenil, precej je postal birokratski, formalističen. Če bi se na tak način in s takimi poslovniki osamosvajali, se mi zdi, da bi bilo zelo počasno in zelo na težko. Več je bilo takrat svobode, nekega ognja, manj je bilo pravil, a vendarle dejanja, ki govorijo temu v prid, pa so bila veličastna leta 90 in 91.

V teh dneh, ko se je poslovil Borut Pahor, sem v pogovoru z njim dejal, da je prišel iz politika v državnika v zadnjih letih. Se vam zdi, da nam državnikov danes manjka?

Saj težko komu sploh priznamo te besede, ta naziv, ta način njegovega delovanja. Verjetno bi marsikdo skomignil z očmi, češ kako ste to lahko dali Borutu Pahorju, ker je bilo kar nekaj kritik na njegov način delovanja. Jaz tudi mislim, da je Pahor, če bi že koga zdaj morali poimenovati z nazivom državnik, zelo dostojno opravljal to funkcijo predsednika republike. Ko se bodo iztekli še drugi mandati, bomo mogoče znali bolj pravilno oceniti, kaj je pomenila ta era Boruta Pahorja. Zagotovo pa je bil predsednik, ki je zaobjel najširši del državljanov.

Ko se bodo iztekli še drugi mandati, bomo mogoče znali bolj pravilno oceniti, kaj je pomenila ta era Boruta Pahorja. Zagotovo pa je bil predsednik, ki je zaobjel najširši del državljanov.

Se vam zdi, da se vse manj zavedamo veličine dogodkov izpred 32 let? Bi morali storiti kaj več? Bi k temu lahko več prispevali na eni strani mediji, na drugi pa tudi izobraževalni sistem?

Mislim, da bi morala družba verjetno to bolj čutiti, ampak zmeraj si rečem, razmere so takšne. Veliko ljudi je razočaranih, jaz pa vedno rečem, da ni potrebno povezovati države, nastanka države naših praznikov, ko se spominjamo plebiscita ali razglasitve samostojnosti zmeraj s trenutnimi razmerami. Ampak očitno ljudje mimo tega ne morejo. Eni so v takšnih stiskah, druge je strah prihodnosti, sploh če omenimo zdravstveno krizo, eni imajo strah pred recesijo in energetsko krizo. Ampak kar naprej mi hodi po glavi tale naš Prešeren, ki pravi, »pred ognjem dom, pred točo mi pšenico...« da bi raslo, da bi zelenelo, da nam nič hudega ne bi bilo, da bi bili zdravi. To so neke stvari, o katerih se danes družine pogovarjajo, imajo sorodne želje.

Kar se pa izobraževalnega sistema tiče, pa mislim, da je to eno izmed najbolj pomembnih nalog, poleg reforme zdravstvenega sistema. Če tukaj ne bomo naredili nekih sprememb, o katerih je že pred 20 leti govorila Manca Košir, pri vzgoji za medije. Poglejte, kaj se nam danes dogaja, o čem poročamo, kakšno nasilje se nam dogaja na družabnih omrežjih, kakšne zlorabe mladih ljudi. Kdo jih bo seznanil z mediji? Ne s temi tradicionalnimi, ampak s temi družabnimi mediji in pastmi teh medijev. Ponekod starši tega ne zmorejo, ne znajo, niso del tega sveta. Nekdo mora te generacije, ki prihaja, vzeti v roke in povedati, kaj so ti mediji. Poleg zdravstva najbolj nujno potrebujemo reformo šolskega sistema in v njej seveda tudi te zgodovinske vsebine in odnos do tega, kaj smo, kaj kot država želimo, kje so naše prioritete.

Za nami je super volilno leto. Kako ste ga videli vi in kakšen poduk nam je lahko v naprej, tudi če primerjate dogodke iz časa nastajanja naše države? Takrat smo prav tako postavili vse na novo, kot v letošnjem letu ...

Očitno je nekaj v teh generacijah, ki so stare okoli 33 let. Pri nas se mi zdi, da se zdaj vse obrača. In da govorimo veliko o tem generacijskem odhodu nekih kadrov, ki so nekoč ogromno dajali, rasli z vsemi temi uspehi na svojih področjih. Zdaj pa prihajajo nekoliko drugačne generacije, ki kažejo na drugačno kulturo, drugačne prioritete. Zame je bila ena izmed zelo pozitivnih sprememb odnos, ki sta ga imela skozi volilno kampanjo oba kandidata, ki sta šla v drugi krog. Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Jaz sem v njunem nastopu zaznala nekaj drugega, nekaj bolj prijaznega, nekaj manj napetostnega in razdiralnega. Bomo videli, mogoče te generacije, ki prihajajo, ki niso več toliko obremenjene s tem, kar je bilo mogoče v prejšnji državi s tistimi krivicami. Mogoče bodo prinesle tudi nek nov način komunikacije, sporazumevanja, ne vse tako na nož. Ampak, da se bomo nekoliko širše pogovarjali. Morda. Ne vem ali bo tako, želim pa si.

Zame je bila ena izmed zelo pozitivnih sprememb odnos, ki sta ga imela skozi volilno kampanjo predsedniška kandidata drugega kroga. Anže Logar in Nataša Pirc Musar. Jaz sem v njunem nastopu zaznala nekaj drugega, nekaj bolj prijaznega, nekaj manj napetostnega in razdiralnega.

Ste izvrstna osamosvojiteljica, saj ste s knjigami popisali zgodovino nastajanja naše države. Ko pogledate nazaj, na zapisano, kaj menite?

Stalo me je ogromno energije in ogromno časa. Nekatere knjige so mi vzele 15, 20 let. Zdi se mi pa zmeraj bolj, da uporabim že oguljeno besedno frazo, »ne razmišljaj samo, kaj bo država tebi dala, poglej, kaj si zapustil«. Jaz sem hvaležna za to, da sem se lahko izobraževala, da sem lahko diplomirala, magistrirala in doktorirala. In če mogoče v novinarstvo nisem mogla dati vsega, kar bi lahko, da je pa v zgodovini nekaj, kar se bo lahko vzelo v roke, kar so tisti prvi zapisi še z živimi pričami teh procesov in da je to pač nekaj na polici, kar bo lahko vsak, ki ga bo ta čas posebej zanimal, vzel v roke in si neke osnovne kunture teh procesov prebral. In s tem sem kar zadovoljna. Ena me še muči, moram reči, ena knjiga mi še manjka, pa ne vem, ali bo še energije ali ne.

Knjiga o čem ali o kom?

Ja no, pa poskusiva. Če imava že Pučnika, Bučarja, kdo bi moral biti še?

Peterle?

Ja, predsednik vlade. Bomo videli, mogoče nam bo uspelo.