Razbite jaslice

Komentar tedna | 30.12.2022, 14:49 s. Emanuela Žerdin

Po naših cerkvah še vse diši po Božiču, po vonju kadila in po neskončnem čudenju v otroških očeh, ko stojijo ob jaslicah. Radi bi svoje duše in srca zavili v Božjo ljubezen, ki se je tako rekoč lahko dotaknemo ob poslušanju najlepših odlomkih iz Svetega pisma in ob najslajših božičnih pesmi. Pa se zgodi, da nas rani mrak, bolečina, globoko razočaranje ob dogodkih, ki so prav te praznične dni pretresli našo slovensko Cerkev. Kot bi nekdo prišel in zrušil jaslice, potrgal svetle lučke in uničil prekrasne dekoracije… Tako sem se počutila ob prebiranju, poslušanju in debatiranju o slučaju zlorab občudovanega umetnika in duhovnika p. Marka Rupnika.

Zato ne morem za zadnji letošnji komentar napisati samo zahvalnico Božjemu usmiljenju za vse, kar smo to leto doživeli in prejeli. Ne morem mimo bridkega razočaranja in bolečine, ki te dni prešinja mnoge vernike naše domovine in jo zato komentiramo, debatiramo, se jezimo in hudujemo, ne vedoč kaj narediti.

Ker se je tako dolgo molčalo o zlorabi redovnic, je odkritje prizadelo vse, ki smo bili navdušeni sledilci p. Rupnika, odprti s srcem in dušo prekrasni lepoti Božje prisotnosti v njegovih mozaikih in njegovih duhovnih vajah. Zato moramo prav v tem sinodalnem letu, ki ga je papež Frančišek razglasil z željo, da prisluhnemo, kaj govori Sveti Duh po navadnih kristjanih, imeti dovolj poguma in iskrenosti, da spregovorimo tudi o temnih straneh v naših verskih skupnostih. Pričakujem, da v sinodalnem letu o zlorabah ne poročajo le mediji in jih izkoriščajo za odkrito borbo proti kristjanom, ampak da naši škofje in predstojniki organizirajo pogovore z nami, navadnimi redovnicami, da preverijo in slišijo kaj doživljajo redovnice sredi naše cerkvene skupnosti. Pričakujem, da bomo skozi dialog mogle priti do škofov tudi mi, ne samo odgovorne sestre ter jim bomo lahko postavile določena vprašanja in dobile na njih odgovore. Da ne bi izgubile poguma in zaupanja v cerkvene oblasti, če bi se ali se je že, kateri kaj podobnega zgodilo. Kajti, mnoge redovnice, ki delajo v drugih, ne cerkvenih ustanovah, pogosto doživijo od svojih sodelavcev in nadrejenih večje spoštovanje in razumevanje kot od cerkvenih predstojnikov.

Obenem čutim tudi veliko odgovornost vseh nas, Bogu posvečenih oseb, ki smo se odločili hoditi po evangeljski poti. Čutim potrebo, da odkrito priznamo, da še nismo sveti ali svete in da je tudi med nami greh prisoten in da se vsak dan znova borimo z njim na takšen ali drugačen način. Ko druge učimo o krščanski veri, smo pogosto podobne in podobni farizeju, ki stoji spredaj in se hvali – Hvala Bogu, da nisem takšen kot drugi... in ne vidimo, da Jezus stoji tam zadaj pri cariniku, obremenjenem z vsem kar je grešnega v človeku, ali ki to prizna in se tega zaveda in je zato večji v Božjih očeh.

Ko druge učimo o krščanski veri, smo pogosto podobne in podobni farizeju, ki stoji spredaj in se hvali – Hvala Bogu, da nisem takšen kot drugi... in ne vidimo, da Jezus stoji tam zadaj pri cariniku, obremenjenem z vsem kar je grešnega v človeku, ali ki to prizna in se tega zaveda in je zato večji v Božjih očeh.

V molitvi za sinodalno leto, priznavamo, da smo šibki in grešni in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja. Prav ta težki črni madež, ki se je razlil čez letošnje božično praznovanje, je naš izpit. Ali bo ta molitev ostala le lepa beseda, ki jih vneto ponavljamo in potem hitro pozabimo, ali pa bomo zares v iskrenosti in z lučjo Svetega Duha najprej pregledali svoje srce, svoje skupnosti in svoje posvečenje, da nismo mogoče tudi mi sami s svojimi senčnimi in skritimi stranmi pripomogli, da se zgodi nekaj tako v nebo vpijočega.

Zato v imenu vseh nas, Bogu posvečenih oseb, vseh, ki delujejo v cerkvenih oblasteh in krogih, prosim za odpuščanje. Najprej prosim Gospoda, da nam odpusti dolgo in trdovratno molčanje o zlorabi, pometeni pod preprogo; potem prosim za odpuščanje vse vernike in vse, ki nas cenijo, da nam odpustijo našo nemarnost in vsako razočaranje, ki so ga doživeli na takšen ali drugačen način ob srečanju z nami.

Prosim odpuščanja predvsem redovnice, ki so bile toliko časa izpostavljane zlorabam, a ni bilo človeka, ki bi jih vzel resno in obsodil takšno ravnanje. Prosim odpuščanja za vse, ki so zaradi dobrega primera in videza zunanje podobe Cerkve, molčali in so spet tuji mediji vrgli v naše versko življenje to pretresljivo resnico. Prosim odpuščanja vse tiste, ki ste kot jaz, pili duhovno hrano iz lepote krasnih mozaikov, a pozabili pogledati na drugo stran, kjer ni zlatih podob ampak grešni človek in njegove žrtve. Prosim odpuščanja vse tiste, ki kot jaz, te dni ne morete vzeti v roke ene od številnih duhovnih knjig, ki so vas hranile dolga leta in zaradi tega jočete tihe nevidne solze razočaranja.

Prosim odpuščanja vernike, ki se te dni zgražajo, jezijo in preklinjajo našo Cerkev, kajti njihova bolečina je velika... Predvsem pa prosim odpuščanja vse tiste, ki svojo vero živijo iskreno in z vsem srcem zaupajo v Gospoda in molijo za spreobrnitev nas, Bogu posvečenih oseb...

Mnoge jaslice bodo letos kot razbite, prepojene z razočaranjem in bolečino. A vem, da se bodo jaslice vseeno spet gradile, saj resnična zgodba prve božične noči jasno pove, da se je Novorojeni Odrešenik rodil v štali. On se želi roditi ponovno tudi v štalah naše slovenske Cerkve, v štalah naših src, v štalah naših ran in naših grehov. Odrešenik ni prišel, da bi mi zidali krasne cerkve in čudovite spomenike, prišel je, da bi nas odrešil od greha in hudobije.

On se želi roditi ponovno tudi v štalah naše slovenske Cerkve, v štalah naših src, v štalah naših ran in naših grehov. Odrešenik ni prišel, da bi mi zidali krasne cerkve in čudovite spomenike, prišel je, da bi nas odrešil od greha in hudobije.

Verjamem, da lahko v sinodalnem letu prav skozi dogodke, ki so nas pretresli, znova najdemo Boga. Da najprej mi v Cerkvi, obnovimo svojo vero, zaupanje in ljubezen, pa četudi bomo morali pokazati vse uboštvo in bedo naših štal. Da najdemo pot naprej, moramo odvreči maske vzvišenosti in posvetnosti in priznati svojo grešnost, četudi smo še na tako visokih položajih.

In kaj z vso lepoto, ki je skrita v neštetih mozaikih, delih, knjigah? Sveti Avguštin je vpil k Bogu, da je pozno vzljubil Lepoto, večno davno, večno novo. Potarnal je, da se je v iskanju te lepote metal v brezoblično in nelepo in da so ga daleč od Boga držale stvari, ki niso obstajale v njem. Da bi tudi mi ponovno odkrili resnično lepoto, moramo najprej odkriti lepoto v duši človeka, lepoto, ki jo daje Bog vsakemu svojemu otroku. Samo takšna lepota živi večno.

Zato – Bog hvala tudi za razbite jaslice, kajti On lahko po Svetem Duhu zgradi drugačne, večne jaslice, ki bodo v novem letu 2023 obnovile, očistile in polepšale našo slovensko Cerkev.