Ruparčič: »Dom niso stene, dom so naši odnosi.«

Svetovalnica | 29.11.2022, 13:04 Mirjam Judež

Naš gost v Svetovalnici je bil Miha Ruparčič, zakonski in družinski terapevt. Mateja Subotičanec se je z njim pogovarjala o vlogi starih staršev v družini: »Stari starši so zelo pomembni in mnogokrat po nepotrebnem odrinjeni iz življenja mladih družin. Papež Frančišek v knjigi Modrost časa rad poudarja, da mladi rabijo starejše, da mladi in stari lahko hodijo skupaj.«

Kateri so najpogostejši medgeneracijski zapleti?

»V medgeneracijskih hišah, kjer mladi in stari živijo skupaj, so situacije zelo različne. Nekateri živijo v velikem medsebojnem spoštovanju, kjer spoštujejo meje drug drugega, marsikje pa ne morejo živet skupaj, zato starejši v starejših hišah živijo sami ali z najemniki, da lahko to hišo ogrevajo. Najpogosteje do zapletov prihaja zaradi pričakovanj starejše generacije, kako naj mladi ravnajo. Že samo glede praktičnih stvari, kot so urejanje hiše, okolice … Starejši pogosto želijo, da ostane doma vse tako, kot je bilo, ne vprašajo mladih, kako bi si želeli živeti. Če bi jih, bi bili vsi srečni. Vtikanja, soljenje pameti so tisti pogosti načini, ki ne zbližajo generacij, ampak se razdalja med njimi poveča.«

Kako vpliva na vnuke, če se starši kregajo s starimi starši?

»Za vnuke je vedno boleče, če vidijo, da babica ne spoštuje njihove mame ali snahe. Starejši učijo mlajših spoštovanja tako, da najprej sami spoštujejo mlajšo generacijo. Rad bi poudaril razliko med nasveti in modrostjo. Nasveti so pogosto zelo strupeni, ker je v nasvetu drža: »Jaz ti bom povedal, kako delaj, če pa ne boš delal tako, bom užaljen.« Modrost pa je: »Jaz delim svoje življenjske izkušnje, »ta mladi« pa od tega kaj vzemite ali pa ne, ne bom nič užaljen.« Čim nekdo deli modrost, je kot magnet za mlajše, ker ni nobene zahteve in prisile. Mlajši si zelo želijo stika s starejšimi, če lahko živijo v svobodi, po svoji meri.«

Psiholog prof. Gordon Neufeld je rekel, da je izjemno pomembno, da ima družina en skupen obrok dnevno ali čim večkrat na teden. Varovalo duševnega zdravja je, da brez telefona sedemo za mizo, kjer informacije in pogledi zaokrožijo med nami, tam je naša vez močnejša in greš lažje v zunanji svet, ker veš, da imaš dom. 

Ali stari starši že samo s svojo prisotnostjo, če se ne vtikajo preveč, pomagajo ohranjati družine cele, zdrave?

»Seveda. Vsak par potrebuje vsaj eno starejšo osebo, ki je sočutna do para kot celote in ima pomirjevalno vlogo. Temeljna naloga starejših je, da pomirjajo mlajše generacije. Oni imajo toliko življenjskih izkušenj, vedo, da je življenje ves čas lepo in težko sočasno, so nosilci upanja, vejo, da se na koncu vse dobro izide. Ko so težki trenutki, lahko dajo to upanje. Lahko povabijo hčerko: »Pridi sem, vem, da ti je težko, daj, ti skuham čaj, se boš malo ulegla?« Te besede dajo človeku čustveni prostor, da se zjoka, izrazi svoja čustva in ga nekdo brez obsojanja sprejme.«

Ko se par odloči za poroko, včasih starši za svoje otroke bolje vedo, kakšno poroko naj bi imeli. Je to opozorilna lučka, da od takšnih staršev stopiti raje kak korak stran?

»Mladi že pričakujejo, da se bo ta lučka prižgala, zato se dostikrat tudi ne željo poročiti, ker vejo, da bodo morali na lastnih porokah zadovoljevati potrebe in želje lastnih staršev. Ko se pogovarjam s pari, velikokrat pridemo do poročnega dne in v refleksiji za nazaj ugotovimo, kako ta par ni mogel svobodno načrtovati, včasih so to družine iz različnih ideoloških, svetovno-nazorskih okolij, potem se mora par na tej ali oni ukvarjati z užaljenostjo. Namesto, da bi ta par podprli: »To je vajino življenje, vajina pot, vidva povejta, kje sva vama lahko v podporo in kje je bolje, da narediva korak nazaj.«, se rajši vtikujejo v njuno življenje. Dobro je, da par vztraja, da bo poroko izvedel po svoji meri.«

Kaj je s temi strupenimi taščami, ki jih tolikokrat smešijo v šalah?

»V tej šali žal je nekaj soli in resnice. Otrok je dar. Si ga ne lastiš. Nase so ga navezovali v otroštvu prav s tem namenom, da bo lahko odšel, si ustvaril svoj svet in svojo družino. Posebej pri snahah je dragoceno, da se tašče ne ukvarjajo s sabo, ampak s tem, kako se ta mlada žena počuti pri njih, ne pa, da je glavni projekt tašče to, kako se bo snaha prilagodila.«

Ko so zamere, ko ne moremo odpustiti, najkrajšo potegnejo otroci.

»Otroci nas opazujejo, mi smo model, zgled, kako razrešujemo probleme. Ni problem, če otroci vidijo kakšen konflikt, prepir. Preko konflikta se spoznavamo, to je predpogoj, da se razumemo. Problem je, če na koncu prepira ne sledi zaključek, pomiritev, ampak užaljenost. Užaljenost je strupena, je nekaj, kar se v naši deželi pogosto po »božje« časti. Imamo veliko pregovorov: Molk je zlato, kdor molči, devetim odgovori. To so vse strupeni, škodljivi načini.«

Tašče naj se ukvarjajo s tem, kako se mlada žena počuti pri njih, ne pa, da je njen glavni projekt to, kako se bo snaha prilagodila.

Kaj pa, če se starši dobronamerno vtikajo, ves čas nekaj svetujejo, pametujejo, skušajo uveljaviti svoje zamisli, »ta mladi« pa imajo v zavesti: spoštuj očeta in mater. Do kod gre to spoštovanje?

»To spoštovanje in sklicevanje na četrto Božjo zapoved je pogosto zlorabljeno. Že sv. Janez Pavel II. je pisal o tem v smislu: če ni temeljnega spoštovanja staršev do otrok, potem četrta zapoved izgine v moralni praznini. Pogosto slišim: »Kje bi se pa mi upali s svojimi staršem takole pogovarjat, kot se danes mladina. Mi smo naše starše spoštovali!« Pa ugotovimo, da jih niso spoštovali, ampak so se jih bali. To pogosto zamenjujemo. V spoštljivih odnosih se meje spoštujejo, smo iskreni, se zahvalimo, ne gremo po poti užaljenosti.«

Včasih, ko so bili časi težji in smo živeli v razširjenih družinah, so morali mnogi otroci od malega delati. Starši niso imeli časa, da bi se jim posvečali. Kaj mislite o tem?

»Skupno delo je tudi nekaj pozitivnega in nekaj dobrega, sploh, če starši znajo narediti na koncu dela mali »likof«, izraziti hvaležnost, veselje, da je delo opravljeno. Težava je, ko se ljudje spominjajo teh starih časov in v spominu ostane, da je bilo doma samo delo. Ko si naredil eno, si dobil drugo in ni bilo konca. Ta način dela gotovo ni bil dober. Delo, kjer so vsi samo tiho med seboj, verjetno ne pušča prav lepega spomina. Ko pa delamo skupaj in se znamo skupaj poveseliti, je lahko spomin na delo nekaj zelo lepega. Če nek oče samo zahteva, kaj naj otrok naredi in nikoli ne delata skupaj, se mi kdo od odraslih otrok potoži, da ni imel občutka, da dela za skupnost. »Jaz sem bil suženj in sem delal, da je bil oče zadovoljen.« Mi si pa želimo, da starše povabimo v delo, da skupaj pripadamo, naredimo nekaj dobrega za skupnost, potem to lahko razširimo na župnijo, oratorije. V tem kontekstu lahko delo postane vrednota. Če je pa vrednota samo to, kaj narediš, se bo verjetno vsak otrok, najstnik začel temu upirati. Poskušajmo prepoznati, kaj nam sporoča ta najstnik in ga ne obsodimo, da je len.«

Ljudje živimo precej različne načine življenja. Bolj, ko smo na severu, bolj odtujeno živijo, na jugu pa je videti še veliko razširjenih družin.

»Psiholog prof. Gordon Neufeld je rekel, da je izjemno pomembno, da ima družina en skupen obrok dnevno ali čim večkrat na teden. Varovalo duševnega zdravja je, da brez telefona sedemo za mizo, kjer informacije in pogledi zaokrožijo med nami, tam je naša vez močnejša in greš lažje v zunanji svet, ker veš, da imaš dom. Dom niso stene. Dom so naši odnosi, to je tista prava in prva dediščina.«

Prisluhnite pogovoru z Mihom Ruparčičem.