Simon Purger: Mar mi je za vsakega učenca posebej, želim jim biti blizu.

Via positiva | 19.09.2022, 12:58 Nataša Ličen

Nisem si predstavljal tolikšne odmevnosti filmov, ki jih objavljam. V času epidemije se je svet spremenil in treba se je bilo hitro odzvati. V tednu, ko sem bil prost, sem premislil, zajel sapo in se odločil, da bo moj pouk deloval tudi ob pomoči kratkih filmčkov, ki zaobjamejo snov. Preko učiteljev zgodovine in Zavoda za šolstvo smo glas razširili in mnogi so si z njimi pomagali, ter si še, pri spoznavanju določenih osnov zgodovine.

Simon Purger je bil tudi eden od petih superfinalistov izbora Global Teacher Prize.

Biti učitelj je več kot zgolj poklic, je poslanstvo. In učitelj, ki ga živi z navdušenjem, lahko veliko da.

Simon Purger je učitelj zgodovine, geografije, državljanske vzgoje in etike ter izbirnega predmeta verstva in etika iz Polhovega Gradca, ki ga poznajo tudi učenci iz drugih slovenskih krajev. Njegovi poučni filmi na YouTubu imajo več tisoč ogledov in bodo zagotovo pomagali tudi naslednjim generacijam pri učenju zgodovine. Učenci so ga prepričali, da se oglaša tudi na tiktoku. Povabili smo ga tudi v studio, v oddajo »Via positiva«.

Neformalne stvari so dragocene, da učenci vidijo učitelja kot povsem normalnega človeka, se z njim pošalijo, da z njim lahko kakšno tudi »ušpičijo«.

Kako strniti veliko količino snovi, da bi mladim ostale v glavah vsaj osnove?

»Otroci, mladostniki in konec koncev tudi odrasli delujemo tako, da si zapomnimo zgoščeno informacijo, ključno. Pri zgodovini je tako, da je dobro spoznati posamezne zgodbe, ki pa morajo biti seveda vpete v širšo sliko. Vedno razmišljam, kaj je bistveno, katere so silnice in glavni poudarki pri določeni snovi in tega se držim. To je tudi vodilo pri snemanju filmov, ki ne smejo biti predolgi. Na to me je opozorila žena in seveda dobro je, če je vmes tudi humorni vložek, kar imajo mladi radi.«

Moja kri je istrska.

"Starša sta od tam in zelo sem ponosen na svoje korenine, zelo rad se vračam v slovensko Istro. Sem iz številčne družine, pri nas je bilo veselo, pestro in živahno. Pot me je pozneje zanesla tudi po svetu.

Ne spomnim se kdaj sem prvič uvedel posebne govorilne ure. Vedel sem, da želim priti bližje učencem. Osebne govorilne ure so mi to omogočile, dvakrat na leto se z vsakim učencem posebej srečam, ker mi je mar zanje in si želim, da bi izrabili svoje potenciale. Priporočam tudi ostalim učiteljem.

Posebno poslanstvo s kolesom v času korone?

»Šport mi je blizu, v polhograjskih krajih, kjer živim, je veliko priložnosti zanj. Z učenci smo se v koroni videvali preko zaslonov, ker to ni isto kot osebni stik, sem sedel na kolo in se odpeljal do njihovih domov ter jim na daljavo pomahal. Rekli smo kakšno besedo in kateri od njih me je del poti s kolesom tudi pospremil. To je bilo zelo dragoceno. Želel sem jih videti v živo. Iskali smo načine, kako vseeno ostati v stikih.«

Zgodovinski filmi

»Ideja je enostavna. Obravnavano temo spraviti v pet minutni film. Včasih se za to priložnost tudi preoblečem, sem se že tudi v ovčjo kožo. To so popestritve. Na hitro si orišem vsebinske iztočnice, izberem lokacijo, potem se posnamem, naučil sem se tudi montiranja, ob teh pa tedensko posnamem še kakšen motivacijski film, pa kakšnega zabavnega vmes.«

Moja osebna zgodba je šla v to smer, tudi duhovnega iskanja, bil sem bogoslovec, nekaj let na študiju v Rimu, in veliko teh izkušenj mi danes pride prav, tudi v družinskem in seveda strokovnem življenju.

Zgodovina razdvaja

»Ljudje nismo samo osebe, ki bi nosile same sebe, ampak nosimo s seboj tudi kolektivno zavest in kolektivno zgodovino, ravno tako zgodovino več rodov svoje družine, in vse to nas zaznamuje. Zato želim zgodovino predstaviti z več zornih kotov, ob vrednotenju zgodovine nam manjka empatije in premisleka, zakaj se je določena skupina ljudi odločila za to, za kar se pač je. Vsak je reševal težak in krut čas na svoj način, včasih ni bilo niti časa za razmislek.

Zgodb je veliko, pisane so in to želim predati učencem, da bi pomislili, kako težko je bilo in ne bi obsojali, ampak ob zgodovinskih dejstvih skušali razumeti potek dogodkov, ki so privedli do vojnih spopadov. Stvari so bile zelo kompleksne. Učenci lažje trazumejo ob predstavljenih osebnih zgodbah, v tem je izjemen Jančarjev roman »To noč sem jo videl.« In seveda dragocene so sleherne osebne pripovedi vseh nas.

Življenje je močno zaznamovano z duhovnim

»Kako in kje iščemo smisel, je odvisno od naših osebnih zgodb, vzgoje in kulture, v kateri živimo. Ima pa sleherni hrepenenje po dobrem in lepem, to so stične točke vseh ljudi, kultur in prepričanj. Zgodovino je treba brati v pravem kontekstu. Ljudje vsi po vrsti delamo napake, zgodovina je zgodovina ljudi in zato reči, ki se dogajajo v institucijah lahko gradijo ali pa ne, ker je odvisno od tega, kaj delajo/mo posamezniki. Ljudje bi radi spreminjali tisto, kar je izven nas, težko je spremeniti sebe, toda prav to je naša pomembna odgovornost.«

Dragocen pogovor, ki ga priporoča v spodbudo ostalim učiteljskim kolegom našega sogovornika ter tudi staršem, da bi se približali učiteljem in seveda otrokom v spodbudo, da bi z učitelji gradili tesnejše vezi. Obogatilo bo vse.

Simonu in vsem, ki delate v vzgojnih in izobraževalnih ustanovah, otrokom in mladim, srečno ter blagoslova.