Pahorjev podpis

Komentar tedna | 23.09.2022, 14:30 Lenart Rihar

Največjo premoč je tako imenovana levica v Sloveniji dobila z manipuliranjem javnega mnenja. Prehod v resno demokracijo je bil že od začetka onemogočen z lansiranjem besed, kot je revanšizem, preštevanje kosti, nove krivice. Z ohranjanjem močno prevladujočega vpliva so to igro peljali naprej in danes se poglede, ki so stoletja veljali za osnovne, sredinske, konstitutivne, zlahka označi za skrajne.

Vse to nagibanje v levo pronica tudi na demokratično stran. Ko smo pred poltretjim letom dobili vlado, v kateri sta bili dve levi in dve desnosredinski stranki, so komentatorji t.i. desnih medijev kot hipnotizirani vztrajno pisali, da imamo desno ali desnosredinsko vlado. Nikomur ni prišlo na misel, da je to mešana koalicija.

Take stvari imajo večji vpliv, kot si mislimo, in tako ni čudno, da je danes za leve zvočnike praktično vse, kar ni skrajno levo, mimogrede označeno za fašizem. Ne verjamete? V zvezi z migracijami omenite zakonitost, pa boste videli. Ali omenite domoljubje kot vrednoto. Ali pa morda to, da imajo otroci, ki se še niso rodili, tudi pravico živeti.

V taki mentaliteti imajo leve vlade lahko delo. Servilnost medijev je neverjetna. Kovida kot da ni. Če je bil pri prejšnji vladi škandal zaradi regularne zamenjave kakega funkcionarja po koncu mandata, danes nihče ne problematizira ničesar, pa naj se dogajajo še tako absurdne ali škodljive stvari. Tudi če gre za mednarodno politiko in ugled Slovenije, je tako. Prej, ko dve leti niso bili na oblasti in je država delovala, kot se spodobi, so jo pred mednarodno javnostjo obrekovali z najhujšimi lažmi, danes, ko so spet na oblasti, pa jo mažejo s svojimi dejanji. V ta kontekst spada tudi dogajanje okrog slovenskega veleposlanika v Združenih državah Amerike. Opozoril je na vprašljivo stvar, ki ni bila zaupne narave, in mora oditi, saj je predsednik Pahor na vladno sugestijo podpisal njegov odpoklic.

Ker smo ravno pred volitvami, je to prilika, da vsaj na hitro rečemo besedo o zadnjih dveh predsedniških mandatih. Na demokratični strani je precej uveljavljen šport, da se Boruta Pahorja na veliko hvali. Nekateri ga hvalijo zato, ker verjamejo sladkim besedam in vidijo predvsem geste, ki kažejo, da hoče biti predsednik vseh. Drugi ne nasedajo, a nekako cenijo to, da gre kljub vsemu za kakovostno razliko v primerjavi s predhodniki, čeprav le bolj na simbolični ravni. A že to, da te predsednik ne prezira očitno, je nekaj. Poleg tega ne moremo spregledati, da si je Pahor s to svojo držo napravil za sovražnike svoje bivše tovariše, ki po boljševiško ne dovolijo najmanjšega odstopanja od partijskih zapovedi.

Upanje glede Pahorja smo vsaj občasno imeli vsi. Prvi mandat je v nasprotju z voljo globoke države dobil z lastnim angažmajem in seveda s pomočjo demokratične strani, ki je z glasom zanj zavračala slabšo možnost. Zmaga, ki si jo je v veliki meri prislužil sam, mu je dajala večjo možnost za samostojno politiko. Poleg tega, da samostojno politiko omogoča že neposredna izvolitev sama. A razen všečne forme in nekaterih simboličnih dejanj, upanja ni upravičil. Ko je nastopil drugi in zadnji mandat, smo si rekli, zdaj je dosegel vse tri najvišje funkcije v državi, zdaj bo lahko brez pritiska, ki bi ga prinašale vnovične volitve, pokazal nekaj več doslednosti pri temeljnih slovenskih vprašanjih. Ni šlo. Domala brez izjeme je pri večjih, ključnih stvareh deloval na način, ki ga ponazarja epizoda z ameriškim veleposlanikom. Pritožil se je, da ga niso nič vprašali, Pilatovsko pojamral o nesorazmernosti ukrepa in – podpisal odpoklic. Napravil je točno tisto, kar se je od njega v skritih ali vidnih centrih moči pričakovalo. Rezultat takega delovanja vidimo v kadrovskih rešitvah povsod, kjer jih predlaga predsednik – od ustavnega sodišča naprej.

Najbolj brezkompromisen lakmus pa je Kočevski Rog. Tudi tu se je Pahor na neki ravni potrudil. Njegova tiha navzočnost je skoraj imponirala, če smo odmislili, da je bil predsednik stranke z grozljivo hipoteko. Besede, kadar so bile, pa že niso znale prek neke meje dojeti ne kraja ne zgodovine ne aktualnega slovenskega trenutka. Na prav posebej žalosten domet, ki malodane izničuje vse ostalo, pa kaže dejstvo, da se je vedno znova, ko se je poklonil žrtvam, znašel tudi na manifestacijah, kjer se zločin nad istimi žrtvami tako ali drugače malikuje. Ne moreš služiti Bogu in mamonu, smo poslušali v evangeliju preteklo nedeljo.

Skratka, predsednika Pahorja si bomo zapomnili po tem, da se je na svoj način trudil, da je uporabljal vključujoče besede in delal tudi simbolne korake, a velik bo le na ozadju svojih klavrnih predhodnikov in morebitnih naslednikov iz istih ideoloških vrst. In samo v tem smislu se nam zlahka zgodi, da ga bomo še pogrešali ...