Pot k novi kulturi srečanja in bližine: šola, Draga, stvarstvo

Komentar tedna | 02.09.2022, 14:30 Dr. Igor Bahovec

Prvi dnevi septembra v meni zbudijo vsaj tri spomine. Prvi spomin je na šolski čas, na vsakoletni začetek nekega obdobja prenosa znanja, srečevanja vrstnikov, razvijanja talentov, pripravljanja na poklic in skupno življenje v družbi in kulturi. Vedno nove generacije so deležne tega čudovitega procesa.

Prvi spomin je na šolski čas, na vsakoletni začetek nekega obdobja prenosa znanja, srečevanja vrstnikov, razvijanja talentov, pripravljanja na poklic in skupno življenje v družbi in kulturi. Vedno nove generacije so deležne tega čudovitega procesa.

Drugi spomin je na srečanja oziroma študijske dni »Draga«, ki jih že več kot petdeset let v začetku septembra prirejajo tržaški izobraženci v Finžgarjevem domu na Občinah. Pred osamosvojitvijo je to bil prostor, ki je odprl mnoge teme, o katerih je bilo v domovini treba molčati. Draga je bila za Slovenijo osrednji kraj odprte svobodne besede, prostor zavezan iskanju resnice in spoštovanju različnosti govornikov. Zadnja desetletja se je marsikaj spremenilo, a temeljni klic, biti v službi dobrega, resničnega in lepega, mislim da ostaja v središču Drage.

Tretji spomin je časovno krajši, kajti ni še deset let odkar je 1. september dan molitve za skrb za stvarstvo, molitve za ohranitev stvarstva. Treba se je vprašati, kaj smo naredili z Zemljo. Tako vprašanje morda še dve generaciji nazaj marsikje ni bilo potrebno. Mnogi ljudje so živeli povezani z zemljo. Vedeli so, da je življenje bolj odvisno od sadov zemlje in dela človeških rok kot pa od delovanja trga in politike. Spominjam se besed prijatelja, ki je o očetu povedal, da je vsako pomlad, ko so skupaj šli njive pripravljat za setev, najprej prosil za blagoslov zemlje in blagoslov dela. Kolikor sem razumel, molitev ni bila toliko za dobro letino kot izraz zavedanje, da smo ljudje in zemlja povezani ter skupaj povezani z Bogom. Kako si je želeti, da bi se tako zavedanje ohranjalo in širilo.

* * *

Mislim, da se je smiselno vprašati, ali imajo začetek šolskega leta, srečanja Draga in molitev za Stvarstvo kaj skupnega, se kje dopolnjujejo? Prva skupna značilnost vseh treh procesov je vprašanje priznavanja resnice, najprej resnice dejstev, potem resnice o nas samih, o odnosih do teh dejstev, o interpretacijah. Veliko primerov nam govori o tem, da je človek razpet: na eni strani si želi, da bi spoznal resnična dejstva in to posredoval drugim, na drugi jih strani pa se boji razkritja dejstev, jih le s težavo sprejema ali pa jih zavrača. Zakaj je tako? Zakaj je tako dolgo trajalo, da slišimo krik Zemlje, krik Stvarstva. Zakaj se včasih bojimo resnice in nasprotujemo ali preganjamo tiste, ki iščejo resnico? Se bojimo izgube privilegijev? Ali v nas prevladuje strah pred bolečino in trpljenjem – kajti resnica včasih boli. Se bojimo razkritja resnice, ker to pomeni, da bi se morali spremeniti? Toda, ali ni Jezus povedal, da nas bo resnica osvobodila. Ali zaupamo tej besedi?

Zakaj se včasih bojimo resnice in nasprotujemo ali preganjamo tiste, ki iščejo resnico? Se bojimo izgube privilegijev? Ali v nas prevladuje strah pred bolečino in trpljenjem – kajti resnica včasih boli.

Prvi globok smisel šole, srečanj v Dragi in odnosa do Stvarstva je prizadevanje za ljubezen do resnice. Druga značilnost je refleksivnost, odzivnost. Vsako doživetje v človeku povzroči nek odziv, odziv v mislih, čustvih in delovanju. Vsi ljudje smo refleksivni, a v sodobnem času to pogosto živimo na reduciran način. V resnično celoviti refleksiji pa smo usmerjeni k temu, da to, kar doživimo, povežemo s celoto življenja: s telesnim, duševnim in duhovnim vidikom življenja, s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, s celoto družbeno-kulturnega življenja. Zlasti za mlade je zelo pomembno, da se jim ne posreduje le znanja, ampak tudi spomin, izkušnjo in modrost življenja. Le na tak način jim lahko pomagamo, da bo refleksivnost segala v celoto njih samih in da odzivanje ne ostaja zgolj na ravni impulzivnih reakcij ali naučenih vzorcih mišljenja. Dobra refleksivnost v človeku prebuja tudi zavedanje medsebojne povezanosti ljudi in odgovornosti za druge ter spodbuja odprtost za novo, krepi ustvarjalnost. Zato prosimo, da drug drugemu pomagamo razvijati celovito refleksivnost.

Zlasti za mlade je zelo pomembno, da se jim ne posreduje le znanja, ampak tudi spomin, izkušnjo in modrost življenja.

Tretja značilnost je zavedanje, da smo na svetu skupaj. Nihče ne more do resnice, dobrote ali lepote priti sam. Le v odnosih, ko se resnično srečamo in skupaj napotimo na pot iskanja resnice, razumevanja in delovanja, se lahko razvijejo človekovi potenciali in udejanjijo skupna prizadevanja ljudi. Afriška modrost denimo pravi: »Da vzgojiš človeka, je potrebna celotna vas«.

Z iskanjem skupnih značilnosti bi lahko nadaljevali, a naj bo dovolj. Nečesa pa ne smemo prezreti: kakšna je specifična vloga kristjanov, krščanstva?

Zdi se mi, da omenjene značilnosti, deloma že uresničene deloma kot hrepenenje, lahko najdemo pri mnogih ljudeh dobre volje. V tem kristjani torej nismo nekaj posebnega. Posebnost kristjanov je, da vse to vidimo povezano s Sveto Trojico, z Očetom, Stvarnikom, Sinom, Odrešenikom, in Svetim Duhom, ki je vir pravega spoznanja, navdiha in poguma. To krepi zavedanje, da ne delujemo iz sebe samega ampak po poklicanosti, v sinergiji z Duhom. To nas varuje napuha in zato smo pred svetom lahko ponižni.

Verjetno bomo kristjani v Evropi vedno manjša manjšina, a to ni težava. Za dober kruh ni potrebno veliko soli in kvasa. Vprašanje je, kako dobra sta sol in kvas.

 

Ne gre za to, da bi bili kristjani boljši od drugih, ampak za to, da se po nas razodene ljubezen Boga do ljudi. Pa tudi za to, da bi nekoliko pripomogli k temu kar je večkrat zapisano v evangelijih: da bi zaradi takega življenja ljudje začeli slaviti Boga Očeta.

Verjetno bomo kristjani v Evropi vedno manjša manjšina, a to ni težava. Za dober kruh ni potrebno veliko soli in kvasa. Vprašanje je, kako dobra sta sol in kvas.