| (foto: Thought Catalog / Unsplash)
Prihajajočemu šolskemu letu na pot
Komentar tedna Dr. Dejan Hozjan
Misel na prvi september me najpogosteje navdaja z analogija z novim letom. Kot ob novem letu, se tudi tokrat šolniki ozremo nazaj, obujamo spomine na naše šolske dni in razmišljamo o preteklih šolskih letih. Hkrati pa je to čas za kritično distanco do opravljenega pedagoškega dela in snovanje načrtov za šolsko leto, ki je pred nami.
Zaradi Covid-19 so bila zadnja šolska leta zaznamovana z izrazitimi spremembami pedagoškega procesa. Pedagoški delavci so se praktično čez noč morali prilagoditi novemu načinu poučevanja. Poučevanje v živo se je spremenilo v poučevanje na daljavo. Kljub temu, da je slednje bila ustrezna rešitev v danih okoliščinah, pa se po zaključku tega obdobja pojavljajo številna strokovna vprašanja o ustrezni usposobljenosti pedagoških delavcev in materialnih pogojih za poučevanje na daljavo ter vplivu le tega na nadaljnji razvoj učencev. Kakšne posledice je pomanjkanje socialnih stikov pustilo na učencih, bo dejansko pokazal čas. Upamo samo, da je omenjeno obdobje za nami in bo slovensko šolstvo spet končno zaplulo v mirne vode in nadaljevalo z ustaljenim načinom dela.
Stari rek pravi, da šola stoji in pade z učiteljem. Torej je izjemno pomembno, kdo so pedagoški delavci, ki se ukvarjajo z našimi učenci in kakšna je njihova usposobljenost za delo.
Vendar pa vrnitev učencev v razrede ne pomeni, da lahko strokovnjaki in snovalci šolske politike sedimo oziroma sedijo križem rok. Na obzorju novega šolskega leta se namreč kaže nov resen izziv in dolgoročno nič manj pomemben kot poučevanje na daljavo, t. j. pomanjkanje pedagoškega kadra v Sloveniji in Evropi ter nadpovprečna starost slovenskih pedagoških delavcev. Pomanjkanje pedagoškega kadra ne pomeni le iskanje rešitev za zapolnitev prostih delovnih mest, ampak odpira vprašanje kvalitete opravljanja pedagoškega dela. Stari rek pravi, da šola stoji in pade z učiteljem. Torej je izjemno pomembno kdo so pedagoški delavci, ki se ukvarjajo z našimi učenci in kakšna je njihova usposobljenost za delo. Pomanjkanje pedagoškega kadra pa zagotovo ne govori v prid dvigu kvalitete pouka.
Hkrati pa si kot pedagog želim, da bi zaupali učiteljem. Tako kot želijo starši svojim otrokom vse najboljše, si upam trditi, da tudi učitelji prihajajo v razred z dobrimi nameni in želijo našim učencem vse dobro.
Zagotovo si ne želimo, da bi se v šolstvu ukvarjali z enako problematiko kot se v zdravstvu in bi morali zaposlovati vsakega, ki bi pokazal najmanjši interes za učiteljski poklic. Želimo si, da bi bil učiteljski poklic cenjen in spoštovan. Če želimo imeti v Sloveniji kvalitetne šole, potrebujemo tudi kvaliteten kader. Slednje pa zahteva, da ponovno razmislimo o pomenu in vlogi učiteljskega poklica za družbo ter zaupanju javnosti v delo učiteljev. Iz leta v leto sem pozitivno presenečen pri svojih študentih in bodočih učiteljih, ko mi z žarom v očeh izražajo razloge za odločitev za učiteljski poklic. V njih žarita ljubezen do otrok in želja po pomoči in skrbi za razvoj učencev. Zato si moramo prizadevati, da ta žarek v njihovih očeh vzplamti še bolj, tako v času študija kot tudi na delovnem mestu. Na pedagoških fakultetah smo primorani usposabljati pedagoške delavce, ki bodo sposobni s svojimi kompetencami kvalitetno opravljali pedagoški poklic in odgovarjati na sodobne izzive. Ker pa cenjenje in spoštovanje pedagoških delavcev danes žal ni samoumevno, so le ti primorani, da z vstopom v šolski prostor s svojo strokovnostjo in osebnostjo dokažejo, da s ponosom opravljajo enega najpomembnejših in najlepših poklicev. Hkrati pa si kot pedagog želim, da bi zaupali učiteljem. Tako kot želijo starši svojim otrokom vse najboljše, si upam trditi, da tudi učitelji prihajajo v razred z dobrimi nameni in želijo našim učencem vse dobro. Če jih ne bi navdajala ljubezen do poučevanja in otrok, zagotovo ne bi posvetili svojega življenja temu poklicu.
Ker pa je prvi september nov začetek tudi za učence in njihove starše, želim vsem, ki vstopajo v šolski prostor obilo prijetnih in pozitivnih izkušenj. Naj bo šolski prostor tisto mesto, kjer se bomo vsi počutili sprejete in razumljene. Najmlajšemu rodu pa želim pridobivanje oblice kvalitetnega znanja in lepih osebnostnih vrednot, ki jih bodo krasile skozi celotno življenje. Pri tem pa jim lahko s svojim zgledom pomagamo tako pedagoški delavci kot tudi starši.
