Sem mar jaz varuh svojega brata?

Komentarji | 23.08.2022, 13:42 Marjana Debevec

V tem poletju sem imela možnost prvič osebno govoriti z mamico, ki ima za seboj izkušnjo splava. Pred tem sem večkrat prebirala, kakšne težke in raznolike posledice pušča na materi, partnerju in njunih otrocih prekinitev otrokovega življenja. Ko pa se s takšno osebo srečaš v živo in z njo posnameš oddajo, je to nekaj povsem drugega.

Več misli mi odzvanja po pogovoru z njo. Najprej to, da je možnost izbire ena velika laž. Med nas se je zalezla miselnost, da moramo v imenu strpnosti, tolerance in svobode drugemu pustiti, da se odloča, kot želi sam. Vsak odrasel človek ima odgovornost zase, slišimo argumente za splav. Argumenta, da ima ženska pravico upravljati s svojim telesom, sploh ne bom komentirala, ker je vsakemu, ki razmišlja s svojo glavo, jasno, da otrok ni in ni nikoli bil del materinega telesa. In da je otrok od trenutka spočetja naprej človek govorijo znanstveno dokazana dejstva, ki nimajo nič opraviti z vero.

Bolj prefinjen pa je prvi argument, češ da naj se vsak odloči, kot sam želi. In prav to je po mojem mnenju in po pričevanju mamic, ki so splav opravile, metanje peska v oči. Ženska se za splav nikoli ne odloči povsem svobodno: lahko gre za finančne težave, strah, pritiske s strani partnerja ali delodajalca, negotovo prihodnost, nepoučenost, kaj splav sploh je. Raziskave kažejo, da bi se veliko manj žensk odločilo za splav, če bi vedele, v kaj se podajajo in če bi imele možnost razmisleka. Tega na primer naše zdravstvo ne omogoča in ne predvideva.

Laž je torej, da je ženska v tej odločitvi svobodna in samostojna. In to zato, ker ne ve, kaj jo čaka po tem koraku. Poznam gospo, ki je naredila dva splava, ker je vedela, da si mož ne želi še dodatnih otrok. Kmalu se je od njega oddaljila in tudi ločila. Slišala sem za primere, ko ženske doživljajo razne tesnobe, depresije, bolezni, ki pa jih ne povezujejo s tem, da so naredile splav. Šele ko se odpravijo na pot ozdravljenja, prepoznajo svojo bolečino in se spravijo s svojim nerojenim otrokom, se težave rešijo in znova najdejo svojo notranjo svobodo, lepoto in dostojanstvo.

Slišala sem duhovnika, ki je pripovedoval, da se ženske tudi pri osemdesetih letih vsak mesec znova spovejo greha splava. Ko jim pove, da jim je Bog že zdavnaj odpustil, mu postane jasno, da je problem v tem, ker same sebi ne zmorejo odpustiti. To je doživljala tudi mamica, ki sem jo gostila v oddaji Srečanja. Pred splavom je o nosečnosti in svoji nameri povedala le dvema prijateljicama, ki sta jo v tej odločitvi podprli, po splavu pa sta se od nje oddaljili.

Sprašujem se, koliko od tistih glasnih aktivistov, ki so spomladi zahtevali pravico do splava za mamico s Hrvaške, ji danes še stoji ob strani, ko se mora sama soočati s posledicami splava. In v tem je laž t.i. strpnosti in tolerance, ko pravimo: drug naj živi, kot sam želi, saj je odrasel in odgovoren za svoja dejanja. Jaz bom živel po svoje. V bistvu gre tukaj za globoko brezbrižnost, ki je vse prej kot sočutje ali bližina do človeka, ki trpi. Moja gostja v oddaji Srečanja je rekla: Kako si želim, da bi mi nekdo prisluhnil in me ustavil v tem dejanju.

In v tem je srž problema. Radi govorimo o strpnosti zato, da se nam ni treba v resnici in v globini ukvarjati s sočlovekom, se potopiti v njegove skrbi in rane, mu resnično prisluhniti, stati ob strani in nase sprejeti njegovo stisko.

V začetku Svetega pisma beremo Kajnovo in Abelovo zgodbo, ki nas močno nagovarja tudi danes. Ko je Bog iskal Abela, mu je Kajn odgovoril: »Sem mar jaz varuh svojega brata?«. Danes bi to lahko prevedli z besedami: Kaj mi mar zanj? In to je ta brezbrižnost, sad strašnega individualizma, ki je sicer prispeval k temu, da je vsak človek dobil svojo vrednost in ni bil vreden le kot del skupnosti, vendar se ni ustavil pri tem. Človeka je osamil, da je postal otoček sredi oceana. Dal mu je lažni občutek svobode, obenem pa ga napolnil z negotovostjo in praznino.

Ker je treba to praznino napolniti, sodobni človek išče hitre rešitve. Tako se sklene krog porabništva, velike korporacije pa si manejo roke. Tudi zato je treba oslabiti družino, ki človeku predstavlja trdnost in zato spodbujanje ločitev, splava, LGBT ideologij in evtanazije.

In vendar nas Jezus vabi, da postanemo nič manj kot varuhi svojega brata. Ta brat je lahko starš, sozakonec, otrok, sodelavec, sosed. Vsak človek tako ne bo več individuum, ampak brat. Seveda to zahteva, da izstopim in mojega lastnega udobja in zaverovanosti vase ter odprem srce za bližnjega.

Samo tako bomo lahko opora tudi današnjim mladim, ki se v vsesplošnem nihilizmu kakršnihkoli vrednot zatekajo v trenutna zadovoljstva ali pa vsaj v preživetje dneva. Pogosto namreč ne vidijo in ne gledajo naprej. »Če svet ne deluje, se bom zapil in zadel,« citira mnenje mnogih mladih italijanski filozof Umberto Galimberti v svoji znani knjigi Grozljivi gost. Sprašuje se, ali se učitelji in starši zavedamo, da imamo pred seboj generacijo mladih, ki je emotivno strašansko krhka zaradi zelo hitrih gospodarskih, družbenih in tehnoloških sprememb. Danes bi lahko dodali še vojno, pandemijo in strah pred prihodnostjo.

In kaj svetuje, v tej poglobljeni knjigi, ki bi jo bilo za uvid v doživljanje mladih dobro prebrati? Vsakemu mlademu resnično pogledati v oči. Ne moremo namreč biti ljudje, če ne opazimo trpljenja mladega človeka, zapiše.

Mogoče mladih ne bomo v resnici nikoli razumeli, vendar pa jim lahko damo občutek, da nam je mar zanje. In to lahko storimo z vsakim človekom. Vprašanje: »Sem mar jaz varuh svojega brata?«, lahko spremenimo v zagotovilo: »Mar mi je zate. Tukaj sem zate. V tišini ali besedi, s teboj sem.« Kako bi zvenelo, če bi nam nekdo namenil takšne besede ali nam to izrazil s svojo bližino?