Kapela Marije Pomagaj skoraj nikoli ni prazna

Komentar tedna | 12.08.2022, 14:30 dr. Andreja Eržen Firšt

Pred nami je najpomembnejši Marijin praznik, Marijino Vnebovzetje. Praznik, ki priča o neizmerni Božji ljubezni in nas navdaja z velikim upanjem.

Devica Marija je bila vzeta z dušo in telesom v slavo Nebes, kjer se je s svojim Sinom združila na Njegovi desnici. Na Vzhodu praznik imenujejo Zaspanje Device Marije. Mozaik v baziliki Marije Snežne v Rimu prikazuje prav ta motiv. Zanimivo je, da je avtor cikla Marijinih mozaikov iz konca 13. stoletja frančiškan, p. Jacopo Torriti. Prizor 'Dormitio Mariae' upodablja apostole, zbrane okoli Marijine postelje. Na konec njenega zemeljskega življenja so jih pred tem opozorili angeli. V središču je Jezus, ki ima v naročju deklico in ta deklica je Marija, ki jo bo Gospod ponesel v nebesa. Ob rojstvu je Devica Marija v naročje sprejela Jezusa, sedaj pa On svojo Mater vodi v nebesa. Marija je bila prva, ki je vzela v naročje Božjega Sina, Jezusa, ki je postal otrok. Zdaj je prva, ki je poleg Njega v nebeški slavi, Brezmadežna Devica, Božja Mati.

Ob tem razmišljanju praznik Marijinega Vnebovzetja začutim kot nadaljevanje, dopolnitev Božične skrivnosti; ob Božiču se veselimo prihoda Jezusa na zemljo, ob Velikem šmarnu pa Marijinega prihoda v nebesa. Oba praznika nas navdajata z upanjem in veseljem. Bog je poslal svojega edinega Sina, da nas odreši, Marijo pa je vzel v nebesa, da Ona tam prosi za nas. In Ona ni samo Mati Božjega Sina, ampak je tudi naša Mati, naša priprošnjica. Globoko zaupanje v Njeno priprošnjo in pomoč še posebej močno čutimo v Marijinih cerkvah, Njenih romarskih svetiščih. V teh dneh po vsem svetu spremljamo veliko število romarjev, ki se prihajajo pokloniti Materi Božji. Tako tudi pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Slovenski narod je bil skozi zgodovino po Marijini priprošnji deležen številnih milosti in tudi v teh časih, ki so prav zagotovo čas preizkušnje, se vedno več romarjev obrača k Mariji Pomagaj.

Slovenski narod je bil skozi zgodovino po Marijini priprošnji deležen številnih milosti in tudi v teh časih, ki so prav zagotovo čas preizkušnje, se vedno več romarjev obrača k Mariji Pomagaj.

O priprošnjah in zahvalah pričajo številne votivne podobe, ki jih najdemo okoli oltarja Marije Pomagaj, o njih pričajo zapisi, izraženi v romarskih knjigah. Pisatelj Ivan Cankar je o podobi Marije Pomagaj zapisal: »Ozrle se bodo vate usmiljene oči Matere z Brezij in potolažen boš.«

Res je, potolažen boš. Ampak, samo, če svoje srce odpreš Marijinemu pogledu. Tako, kot je Marija z zaupanjem odprla svoje srce Božji volji. Njena duhovna rast, njene preizkušnje so nam zgled. Ko je z zaupanjem izrekla svoj DA Božji volji, je z neizmerno ljubeznijo in veseljem odhitela k Elizabeti. Ob tem se lahko vprašamo, kolikokrat mi z veseljem in ljubeznijo pridemo k Mariji? Se uspemo Mariji odpreti v zahvali, ali jo vedno prosimo?

Čas pred Marijinimi prazniki je pri Mariji Pomagaj vedno posebno obdobje, naj bo to praznik Marije Pomagaj, Veliki šmaren, obletnica kronanja Marije Pomagaj, Mali šmaren, Rožnovenska Mati Božja, ... Ko mi obiskovalci Brezij zatrdijo, za šmaren boste imeli pa veliko ljudi, včasih že s slabo voljo odgovorim, pri Mariji Pomagaj je vedno veliko romarjev. Če samo spremljamo nedeljske svete maše v zadnjih mesecih, na trgu pred baziliko Marije Pomagaj se pri osrednji romarski sveti maši ob 10. uri zbere preko 1000 romarjev! Tudi ta številka priča o posebnih časih, ki jih sedaj doživljamo. Epidemija, vojna v Ukrajini, energetska kriza, suša, požari, huda razslojenost družbe, nestrpnost do drugače mislečih, in tako naprej.

Težko najdemo trenutek, ko je kapela Marije Pomagaj povsem prazna, ko okoli Njene podobe ni romarjev na kolenih.

A ne samo ob nedeljah, težko najdemo trenutek, ko je kapela Marije Pomagaj povsem prazna, ko okoli Njene podobe ni romarjev na kolenih. Bazilika Marije Pomagaj je odprta vsak dan, od šeste ure zjutraj do desete ure zvečer. Frančiškani, kot skrbni varuhi milostne podobe, z veliko energije in dobre volje v spovednicah sprejemajo romarje. Pater Polikarp pri 98 letih še vedno z veseljem spoveduje in je na voljo romarjem. In tako skozi vse leto, veliko lepih trenutkov, snidenj z romarji pri Mariji Pomagaj. Vsak s svojo zgodbo, svojimi prošnjami in zahvalami prihajajo k Njej. Za marsikoga bi težko verjeli, da smo ga videli pri milostni podobi. A to so osebne zgodbe, vsak za sebe ve, zakaj je priromal k Mariji!

Veseli smo, da se k Mariji Pomagaj vračajo romarji iz vseh koncev sveta, pred tednom dni smo pozdravili romarje iz Koreje, ki so pred milostno podobo obhajali sveto mašo. Včeraj skavte z Bavarske, skupino z Madžarske, Malte, Brazilije in še mnoge druge. Nekatere na Brezje pripelje načrtovani obisk, drugi z avtoceste zavijejo zaradi oznake sakralni spomenik. Nekaj dni nazaj je angleško govoreča obiskovalka sodelavko vprašala, kaj dela tako velika cerkev sredi tako majhne vasi?

Nekaj dni nazaj je angleško govoreča obiskovalka sodelavko vprašala, kaj dela tako velika cerkev sredi tako majhne vasi?

Med romarji pa te dni srečujemo tudi Rome, ki bodo na svoj način Marijico, kot ji oni rečejo, s procesijo počastili v soboto zvečer. Vsak na svoj način časti Božjo Mater Marijo. In tudi to moramo sprejeti. V vsakem sočloveku videti Božje stvarstvo in Božjo bližino. Tega nam žal velikokrat manjka.

Tako kot je Marija sprejela Božjo voljo in ob Jezusu z neizmerno ljubeznijo stala vse trenutke njegovega življenja. Do križa. Marijino Vnebovzetje je povod za naše veselje, opomnik v težkih trenutkih našega življenja. Ozrimo se k Mariji, ona nas uči zaupanja v Božjo voljo, uči potrpežljivosti, uči ljubezni. Kot bomo v prazničnem evangeliju po Luku poslušali Marijino hvalnico: »Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« (Lk 1,46)

Radujmo se tudi mi v Gospodu, bodimo hvaležni za Mater Marijo, za vse milosti, ki jih prejemamo po Njeni priprošnji.

Blagoslovljen praznik Marijinega Vnebovzetja vam želim, naj vam prinese mir, veselje in obilo medsebojnega razumevanja.