Prepir gre na dopust

Mimo se tako pelje starejši par v avtodomu, ki delček udobja na počitnice pelje kar s seboj in na račun katerega bo njun dopust nekoliko manj odvisen od ponudbe in cen gostiteljev. Sledi jima črn Volvo z nizozemsko registracijo v katerem se pelje par sredi tridesetih. Ona na telefonu, on pa utrujeno zre v kolono pred njim, po količini prtljage sodeč pa ju nekje južneje čaka all-inclusive nastanitev.

V pisani koloni je tu še mlajši, verjetno študentski, par v starejšem, šekastem in ponekod malo rjastem starem Volkswagen kombiju, ki za svojo dopustniško sreče ne potrebuje luksuza, sledi pa jima do konca natovorjeni Citroen enoprostorec, v katerem se ob vsej prtljagi drenja petčlanska družina z malimi otroki, ki na morje zagotovo ne gre počivat. Počitnice na morju z majhnimi otroki so namreč marsikaj: dogodivščina, izziv, poligon, plavalni tečaj in privajanje na novo okolje … vsekakor pa ne počitek.

Vse te raznolike zgodbe si delijo cesto in si bodo mogoče nekje nižje, delile tudi sedež na trajektu, košček prenatrpane plaže ali skupaj čakale v vrsti pred sladoledom.   

A ljudje nismo le različnih narodnosti in ne govorimo le različnih jezikov. Delijo nas tudi obdobja življenja, v katerih smo, naša pričakovanja, mogoče težave, skrbi … In vse to nosimo s seboj v večji ali manjši meri kamor pač gremo.

In prav ti nahrbtniki so verjetno povod za katerega od nesporazumov in prepirov, katerim smo lahko tudi na dopustu priča.  Opisal bom dogodek z majhnega koščka hrvaške obale, ki ima, kljub skoraj komičnemu poteku, nekaj grenkega v sebi.  

Z družino smo v Dalmaciji dopustovali v hiši, ki stoji v t. i. prvi liniji ob morju. Pod teraso je tako le sprehajalna pot, pod katero je nato do vode še nekaj metrov skalnate obale. Gre za strnjen niz hiš, ki tako povsem zapolnijo to obmorsko linijo. Večinoma so lastniki hiš skalnato obalo pod hišami delno zabetonirali ter ustvarili nekakšne ploščadi, ki omogočajo lažji dostop do vode in so hkrati platforma za nastavljanje poletnim sončnim žarkom.

In eden izmed teh platojev je služil kot parter in povod, za sicer ne tako redek počitniški prizor – prepir za košček plaže.   

Omenjena prigoda nas vendarle opominja, da špetir ne hodi na dopust. No, ali pa gre - skupaj z nami.

Bil je namreč običajen poletni dan, ko se je na prostoru pod sosednjo hišo ustavila skupina čeških turistov. Šlo je za dve ali tri družine z nekaj najstniškimi otroki. Na beton so razprostrli svoje brisače in blazine, tisti najbolj neučakani pa so z betonske platforme že poskakali v vodo.

A nista minili dve minuti, ko jih je z balkona sosedne hiše že ogovorila starejša, visokorasla belolasa gospa iz Bosne in jim v ne najbolj prijaznem tonu obrazložila, da tam ne morejo ostati, ker da je ta del plaže njihov.

Prišleki, recimo jim kar “Čehi”, gospe sprva verjetno niso povsem razumeli. A gospa je svojo razlago podkrepila s kretnjami in kričanjem, zato je čehom, verjetno počasi postalo jasno, v katerem grmu tiči ta zajec. Kot je bilo videti, so se odločili, da se ne bodo umikali, saj … plaža je vendar javna in ne del hišnih parcel, oni pa so bili prvi tam.

Gospa iz Bosne, se je odločila za drugačen pristop. S hiše se je spustila na plažo ter začela pobirati brisače presenečenih čehov, po burni izmenjavi jeznih besed … pa so te češke brisače pristale v vodi. Lahko si predstavljate vik in krik, ki je nastal … Gospa je z dvignjenim nosom zapustila plažo ter se umaknila v hišo, čehi pa so zaprepadeni razpravljali in ugotavljali kako in kaj. Ali naj zmaga trma, mogoče občutek, da imajo vendarle oni prav. Pri odločitvi pa jim je na pomoč priskočila kar naša vrla soseda iz Bosne. Na plažo jim je namreč iz zgornjega balkona za piko na “i” poslala še vedro hladne vode.

Nekateri izmed zdaj že vidno jeznih čehov so tako poprijeli za plastične ležalnike, ki so ležali v bližini in za katere so sklepali, da pripadajo “ta zgornjim”, ter jih … ja, zmetali v morje. Sledil je seveda ponoven vik in krik z balkona, iz sosednje hiše pa se je zdaj prikazal še sin naše jeznorite Bosanke, ki je šel v reševalno akcijo za potopljenimi ležalniki, dogajanje pa seveda tudi sam pospremil z rafalom kletvic, nam Slovencem po sili razmer še kako znanih in razumljivih.

Poparjeni češki turisti, so se na tej točki odločili za taktičen umik, katerega so pospremili z gestami in jeznimi kriki, ki so jih usmerili proti bosanskem balkonu. Nemir se je polegel, počitniški vrvež pa je še naprej brbotal v svojem neutrudnem poletnem ritmu. 

Naj bo malo za hec in malo za res. A omenjena prigoda nas vendarle opominja, da špetir ne hodi na dopust. No, ali pa gre - skupaj z nami.