Anže Kos, profesionalni košarkar: V vsem danes vidim dobro, iz tistega, ko je najtežje, lahko najbolj napredujem.

Via positiva | 28.07.2022, 18:00 Nataša Ličen

Anže Kos je z osemnajstimi leti odšel v Združene države Amerike na študij in obenem na resno športno košarkarsko pot. Po več letih profesionalne košarke in po več klubskih prestopih je ob športnih izkušnjah vse bolj prepoznaval tudi pomen osebne rasti.

Ob začetku epidemije je v Avstriji, kjer je takrat igral, treniral od njega mlajše tekmovalce in jih uvajal tudi v bolj oseben pristop, k večji povezanosti v ekipi, k napredovanju tudi v medsebojnih odnosih. Dobre izkušnje so ga navdušile in danes čuti, da bi rad sledil tovrstnemu osebnemu treniranju posameznikov ali ekipe. Nismo samo telo, pravi Anže, vse je treba razvijati, od mišic telesa, tehnike igre, kot tudi osebnost. V tej smeri gradi internetno podjetje. Nekaj let si želi še ostati aktiven v profesionalni karieri košarkaša.

Osebnosti razvoj zelo pomaga v športu

Anže Kos je bil član Univerze na Floridi, nato v Teksasu, diplomiral pa je na univerzi v Minnesoti, kjer je bil že član, kot je dejal sam, v pol profesionalni ligi. Po diplomi pa se je povezal z več trenerji in zaigral ob ponujeni priložnosti najprej v Franciji, bil vmes še v petih, šestih državah. Kjer pride priložnost, tam Anže zaigra, je nomadska duša, pravi. Nazadnje letos je profesionalno igral na Švedskem. Pred tem je bil v francoskem klubu, sledila je Italija, Irska, igral je v Španiji, Nemčiji in Avstriji, preden se je še enkrat vrnil na Švedsko.

V zadnjih desetih letih je živel in igral košarko v devetih državah

»Ljubezen do košarke je z leti v meni postajala vse večja. Pri osemnajstih letih se je pokazala priložnost za študij v ZDA in za začetek resnejše poti tudi v tem športu«, je za oddajo »Via positiva« Anže Kos opisal vstop med profesionalne košarkarje.

Profesionalnost zahteva odrekanje

»Profesionalni šport ni za vsakogar, res je, zaradi veliko odtegovanja. Toda jaz v tem, da to lahko počnem, vidim kot velik blagoslov in se zahvalim vsak dan, da je do tega sploh prišlo. Začel sem kot amater v košarki zaradi preprostega razloga, ko sem se še v rosnih letih hotel pridružiti neki skupini, takrat je pri dvanajstih letih veliko mojih prijateljev igralo košarko v Litiji, pa sem si rekle, bom poizkusil še jaz in tako sem se jim pridružil. Od takrat je ljubezen do tega športa z leti v meni postajala vse večja. Pri osemnajstih letih se je pokazala priložnost za študij v ZDA, ob katerem bi vzporedno lahko profesionalno treniral tudi košarko, saj sem dobil atletsko štipendijo.«

Anže je odličen strelec

»To je ena od mojih močnih plati, močan met na koš od daleč in organizator igre. Že pri mlajših kategorijah mi je to ležalo. Veliko sem vložil v ta šport in se marsičemu zaradi njega odrekel. Na nek način pa sem to tudi z veseljem sprejemal, nikoli mi ni bil problem odpovedati se zabavam in podobnemu, ker je košarka moja strast in izbira.«

Tempo je neprizanesljiv. Toda meni je prav ljubezen do košarke pomagala premostiti vse to, me podpirala in vodila naprej. Prav disciplina mi je veliko dala, ne samo v športu, ampak za življenje sploh.

Uresničila so se, potrjevala in celo presegla ...

... pričakovanja, s katerimi se je še v najstniških letih v svet odpravil Anže. »Nisem imel na začetku kakšnih velikih upov, samo šel sem. Za vstop na ameriško univerzo sem moral zadostiti določenim pogojem, ne samo fizičnim, seveda me je moral spoznati tudi trener, če sem sploh zanimiv kot igralec na parketu, drugo pa je znanje, izpite moraš opraviti z določeno oceno, da sploh lahko zaprosiš za štipendijo in za študijsko mesto na Univerzi v ZDA. Uspelo mi je in tako sem začel.«

Drugačno razmišljanje in logika

»Američani razmišljajo drugače od evropskega človeka, kultura je drugačna, hrana, kako teče pogovor in njihovo življenje. Študiral sem kineziologijo, vedo o gibanju, kar me je zanimalo. Težji je bil tempo, ob petih zjutraj vstajanje, sledil je prvi trening, nato študij in vmes spet trening, pa spet nazaj med klopi študija in nato popoldne še tretji trening. Dan za dnem. Potem, ko so se začele tekme, smo še veliko potovali in sem obveznosti za šolo delal kar na avtobusu. Tempo je neprizanesljiv. So nekateri, ki jim to ne leži. Toda meni je prav ljubezen do košarke pomagala premostiti vse to, me podpirala in vodila naprej. Ravno disciplina mi je dala veliko, ne samo v športu, ampak za življenje sploh. Dobil sem mnogo lekcij, če bi imel še eno priložnost izbire, bi ponovil isto pot.«