| (foto: Alen Salihović)
8. dan radijskih počitnic – Počasi h koncu
| 28.06.2022, 08:00 Urša Sešek
8. dan radijskih počitnic, zadnji dan preživet v Albaniji, so šli mnogi na izlet v Krujo, Drač in obisk destilarne Skenderbeg. Kdo je Skenderbeg? Vojskovodja iz 15. stoletja, ki je uspešno zadrževal bizantinsko cesarstvo pred mejo z Albanijo. Tako je turških vpadov varoval vso Evropo. Skenderbeg je narodni junak in tudi ime nadvse znanega albanskega brendija (imena konjak ne smejo uporabljati, ker so ga Francozi zaščitili).
Jutranja telovadba je zelo dobro obiskana, skoraj polovica počitnikarjev vstane že pred 6.30, ker želi miganja na svežem zraku. Res je, da je ob tej uri temperatura znosna, pozneje pa je nadvse vroče in soparno in premikanje, kaj šele fizična aktivnost, izzove obilno potenje.
Vsak večer smo radijci pripravili novo nadaljevanje telenovele Najina obala ljubezni in ta večer, ko smo zadnjič vsi skupaj v istem hotelu, smo videli zadnjo zgodbo.
Ničesar drugega vam ne smemo izdati, saj je bila telenovela pripravljena ekskluzivno za počitnikarje 20., jubilejnih, počitnic. Psst, Fernando in Marija sta še vedno srečna.
Večer pa je prinesel še eno posebnost. Lastnik hotela nas je presenetil s folklorno skupino, ki je s petjem in plesom prikazala tradicijo albanske ljudske glasbe. Res lepo in posebno.
Počitnikarji smo bili brez skrbi, saj je za zavarovanje poskrbela Vzajemna.
Tako: nasvidenje Albanija in dober dan Medjugorje, kjer bomo jutri prespali pod Marijinim plaščem.
POČITNIŠKA ZGODBA MAGDA OVČAK
Magdi Ovčak iz Tacna je morje vzelo dve najdražji osebi: sina Miha in moža Francija. Miha je pred 14 leti, ko je bil s prijatelji na morju, odšel plavat in se ni več vrnil. Z možem sta lani, ravno eno leto bo minilo, šla na enodnevni kopalni izlet z upokojenci v Izolo. Šla sta plavat, kot vedno doslej, malo pred obalo pa je Francija srčni infarkt. Iz Izole se je vrnila sama. Kljub vsemu je Magda optimistična in vesela ženska. Pravi, da se je po obeh žalostnih dogodkih zavestno vključevala v vse družbe, ki sta jih prej obiskovala z možem. Čeprav ji je bilo nadvse težko in hudo, je šla na cerkveni kor, kamor sta hodila skupaj. Mnogokrat ni zmogla prepevat, ker ji je srce jokalo, a je šla. Ljudje in družba ji pomagajo, da počasi preboleva. Ne izogiba se jih, predvsem pa išče pozitivne in vesele ljudi, ki ne tarnajo in jo napolnjujejo z optimizmom. »Sprejela sem Božjo voljo, tako se je pač moralo zgoditi. Meni pa je očitno naklonil še nekaj življenja na tem svetu, katerega moram v polnosti izkoristiti. Tudi za to, da pomagam drugim s svojo izkušnjo bolečine in žalovanja.«
